Povzetek

Sedanja pandemija koronavirusa (COVID-19) je v prvem četrtletju 2021 še naprej vplivala na gospodarsko aktivnost, saj so bili strogi zajezitveni ukrepi podaljšani in so se pojavila ozka grla na strani ponudbe. Vseeno pa je bil upad gospodarske aktivnosti omejen zaradi učenja iz dosedanjih izkušenj – gospodarski subjekti so se namreč bolje prilagodili pandemiji – in podpore ekonomskih politik ter zaradi sedanjega okrevanja zunanjega povpraševanja in vztrajnih predelovalnih dejavnosti.^[1]

Nedavni napredek v boju proti pandemiji naj bi od drugega četrtletja letošnjega leta dalje privedel do precejšnjega odboja. Hitrejše cepljenje in s tem povezano znižanje števila okužb naj bi tako v drugi polovici leta 2021 omogočila hitro iztekanje zajezitvenih ukrepov, ki so bili v prvi polovici leta strožji od pričakovanih. Vseeno pa se predpostavlja, da se bodo ukrepi v celoti sprostili šele na začetku leta 2022, kar je skladno s prejšnjimi projekcijami. Pogojeno s temi predpostavkami bo gospodarska aktivnost v euroobmočju po projekcijah začela ponovno naraščati v drugem četrtletju 2021, v drugi polovici leta pa se bo močno okrepila, in sicer zaradi skokovitega odboja zasebne potrošnje in popuščanja ozkih grl na strani ponudbe. Zaradi tega naj bi bil realni BDP nad predkrizno ravnijo od prvega četrtletja 2022 dalje, kar je eno četrtletje prej, kot je bilo predvideno v prejšnjih projekcijah.

V primerjavi z letošnjimi marčnimi projekcijami so gospodarski obeti boljši v letih 2021 in 2022. To je odraz predpostavke, da bodo gospodarske posledice pandemije manjše zaradi napredka pri cepljenju, znatnih dodatnih ukrepov javnofinančne politike – ki se delno financirajo iz programa »EU naslednje generacije« – in izboljšanih obetov za zunanje povpraševanje, ki jih podpirajo nedavni javnofinančni svežnji v ZDA. Ukrepi denarne, javnofinančne in makrobonitetne politike bodo po pričakovanjih uspešno preprečili veliko širjenje negativnih finančnih posledic in omejili negativne gospodarske posledice krize. Zato bo realni BDP do konca leta 2022 predvidoma na ravni, ki bo le 1,3% nižja od ravni, predvidene v projekcijah, objavljenih pred začetkom pandemije.^[2]

Inflacija bo v letu 2021 po pričakovanjih poskočila na 1,9% zaradi začasnih dejavnikov zviševanja, nato pa se bo ponovno znižala na 1,5% v letu 2022 in 1,4% v letu 2023, saj pritiski s strani povpraševanja ostajajo umirjeni, cene nafte pa se bodo predvidoma znižale. Grba v gibanju skupne inflacije v letu 2021 je posledica odprave znižanja stopnje DDV v Nemčiji, odboja stopnje inflacije v skupini energentov ob velikih baznih učinkih ter povečanja vhodnih stroškov zaradi motenj v dobavnih verigah. Ker naj bi se začasni dejavniki v začetku leta 2022 iztekli, naj bi bila inflacija, merjena z indeksom HICP, v letih 2022 in 2023 večinoma nespremenjena. Inflacija brez energentov in hrane se bo po pričakovanjih okrepila – in sicer bolj, kot je bilo predvideno v marčnih projekcijah – ker se bo gospodarsko okrevanje nadaljevalo in se bodo zmanjšale neizkoriščene gospodarske zmogljivosti. Po projekcijah se bo zvišala tudi inflacija v skupini hrane. Vpliv na zvišanje skupne inflacije bo v obdobju projekcij večinoma izravnalo znižanje predvidene inflacije v skupini energentov, na kar kaže navzdol usločena krivulja terminskih cen nafte. V primerjavi z marčnimi projekcijami strokovnjakov ECB je bila skupna inflacija popravljena navzgor za leti 2021 in 2022, in sicer zaradi bolj pozitivnih gibanj neizkoriščenega gospodarskega potenciala in navzgor delujočih učinkov, ki izhajajo iz cen primarnih surovin.

Zaradi dolgotrajne negotovosti v zvezi s potekom pandemije in z velikostjo negativnih gospodarskih posledic smo spet pripravili dva alternativna scenarija: blagi scenarij predpostavlja hitrejšo razrešitev zdravstvene krize, zaostreni scenarij pa predvideva dolgotrajno pandemijo. Alternativna scenarija sta predstavljena v razdelku 5.

1 Ključne predpostavke, na katerih temeljijo projekcije

Osnovni scenarij junijskih projekcij temelji na predpostavki o hitrem sproščanju zajezitvenih ukrepov in o razrešitvi zdravstvene krize do začetka leta 2022. V osnovni projekciji se predpostavlja, da se bo cepljenje nadaljevalo v skladu s strategijo EU za dobavo cepiv.^[3] Vseeno pa se predpostavlja, da bodo nekateri zajezitveni ukrepi potrebni do začetka leta 2022, in sicer iz več razlogov: omejeno povpraševanje (na primer pripravljenost prebivalstva za cepljenje), pojav novih različic COVID-19 zunaj euroobmočja in vztrajna negotovost glede učinkovitosti cepiva proti tem različicam. V primerjavi z marčnimi projekcijami so bili zajezitveni ukrepi v prvi polovici leta 2021 precej strožji, vendar se predpostavlja, da se bodo do konca leta približali nižji ravni, predvideni v prejšnjih projekcijah. Iz tega izhaja hitrejše sproščanje ukrepov v drugi polovici leta 2021. Kar zadeva potek pandemije, so predpostavke za mednarodno okolje v povprečju podobne (čeprav med posameznimi državami obstajajo jasne razlike). Scenarija, ki temeljita na alternativnih predpostavkah glede poteka pandemije in velikosti negativnih gospodarskih posledic, sta predstavljena v razdelku 5.

Precejšnji ukrepi denarne in javnofinančne politike, vključno z instrumentom »EU naslednje generacije«, bodo podpirali raven dohodkov in skupnega povpraševanja, preprečevali obsežno izgubo delovnih mest in stečaje ter omejevali neugodne povratne zanke med realnim gospodarstvom in finančnim sektorjem. V osnovnem scenariju se poleg ukrepov denarne politike, ki jih je ECB sprejela do presečnega datuma za projekcije, upoštevajo tudi diskrecijske javnofinančne spodbude, povezane s krizo zaradi COVID-19 in okrevanjem, vključno z ukrepi, ki se financirajo iz sklada »EU naslednje generacije«. Diskrecijske spodbude znašajo okrog 4½% BDP v letu 2021, 1½% BDP v letu 2022 in 1¼% v letu 2023 (razdelek 3). K blažitvi likvidnostnih omejitev naj bi še naprej prispevali državna poroštva za posojila in kapitalske injekcije. Obenem so nadzorne in makrobonitetne politike sprostile več kapitala bank, da lahko banke krijejo izgube in podpirajo kreditne tokove realnemu gospodarstvu. Sproščeni so bili kapitalski blažilniki, objavljeni napotki za zmanjšanje procikličnosti pri oblikovanju rezervacij in sprejeti ukrepi za ohranitev sposobnosti bank za pokrivanje izgub. Predpostavlja se, da bodo ukrepi denarne in javnofinančne politike ter politike skrbnega in varnega poslovanja v obdobju projekcij večinoma uspešno preprečevali neugodne povratne zanke med realnim gospodarstvom in finančnim sektorjem.

2 Realno gospodarstvo

Realni BDP se je v prvem četrtletju 2021 ponovno znižal. Po podatkih Eurostata se je realni BDP v prvem četrtletju znižal za 0,3%.^[5] To je bilo večinoma skladno z zmanjšanjem, predvidenem v osnovni projekciji iz marca 2021. Čeprav se je pojavilo nekaj ozkih grl na strani ponudbe in so bili zajezitveni ukrepi strožji, kot je bilo predpostavljeno, je vpliv ukrepov na gospodarsko aktivnost izravnalo učenje iz dosedanjih izkušenj, saj se gospodarski subjekti še naprej prilagajajo ukrepom. Gledano v celoti je bila raven realnega BDP v prvem četrtletju 2021 5,1% nižja od ravni v zadnjem četrtletju 2019.

Realni BDP se bo v drugem četrtletju 2021 po pričakovanjih ponovno zvišal, kar je skladno s precejšnjim izboljšanjem kazalnikov gospodarske klime (graf 1). Številne države euroobmočja so aprila podaljšale in še dodatno zaostrile ukrepe za omejitev gibanja, vendar so se nekateri ukrepi maja že sprostili, sproščanje pa se bo najverjetneje nadaljevalo tudi junija. Podobno kot v prejšnjih četrtletjih je videti, da takšni zajezitveni ukrepi povzročajo manj motenj v predelovalnih dejavnostih (npr. indeks vodij nabave (PMI) za predelovalne dejavnosti euroobmočja se je maja zvišal na 63,1) in bolj zavirajo aktivnost v storitvenem sektorju. Vseeno pa so storitvene dejavnosti kazale znake okrevanja (tako je indeks PMI za poslovno aktivnost v storitvenem sektorju maja znašal 55,2). Oživitev aktivnosti bodo podpirali tudi ciljno usmerjeni javnofinančni ukrepi. Gledano v celoti se bo realni BDP v drugem četrtletju predvidoma povečal za 1,4% (v primerjavi z 1,3-odstotnim povečanjem v marčnih projekcijah).

Gospodarska aktivnost bo po projekcijah v drugi polovici leta 2021 zabeležila močan odboj, ko bodo zajezitveni ukrepi predvidoma sproščeni. Pričakovani odboj temelji na več predpostavkah, in sicer o hitrem sproščanju zajezitvenih ukrepov, o nadaljnjem zmanjšanju negotovosti, o okrepitvi zaupanja zaradi nadaljnjega zviševanja stopnje precepljenosti, o spodbujevalni javnofinančni in denarni politiki ter o iztekanju doslej zavrtega povpraševanja. Čeprav ga bo podpiralo nadaljnje močno okrevanje zunanjega povpraševanja, bo k odboju prispevalo predvsem okrepljeno okrevanja domačega povpraševanja, predvsem v tretjem četrtletju, ko se pričakuje postopno in obsežno ponovno odpiranje gospodarskih sektorjev. Obenem bodo po pričakovanjih popustili drugi dejavniki, ki so v prvi polovici leta omejevali gospodarsko aktivnost, vključno s pomanjkanjem mikročipov, ki je po ocenah prizadelo avtomobilski in tehnološki sektor. Poleg tega bo sklad »EU naslednje generacije«v nekaterih državah predvidoma okrepil naložbe. Realni BDP naj bi predkrizno raven presegel v prvem četrtletju 2022 (eno četrtletje prej, kot je bilo predvideno v marčnih projekcijah). V zadnjem četrtletju 2022 naj bi dosegel raven, ki bo 1,3% nižja od ravni, predvidene v projekcijah, objavljenih pred začetkom pandemije (graf 2).^[6]

Zasebna potrošnja bo po pričakovanjih ključni dejavnik okrevanja. Po zaostrovanju in podaljšanju zajezitvenih ukrepov od jeseni 2020 se je zasebna potrošnja v prvem četrtletju 2021 ponovno precej zmanjšala, kar je močno prispevalo k upadu gospodarske aktivnosti. Zaradi šibkejšega kratkoročnega zagona trošenja gospodinjstev, predvsem na področju storitev, kjer so pogosti osebni kontakti, je raven potrošnje nižja od ravni, ki je bila v marčnih projekcijah predvidena za prvo polovico leta 2021. Potrošnja je še naprej bolj volatilna kot gibanje realnega razpoložljivega dohodka, ki je stabilno zaradi državne podpore, kar je privedlo do nadaljnjih nenadnih sprememb stopnje varčevanja. Rast zasebne potrošnje bo v drugem četrtletju predvidoma ponovno okrevala, nato pa se bo močno pospešila v drugi polovici leta 2021 – ko se bodo zajezitveni ukrepi postopoma sproščali – in v drugem četrtletju 2022 dosegla predkrizno raven. Odboj potrošnje podpirata tudi postopno zmanjševanje negotovosti in okrevanje razpoložljivega dohodka, čeprav se bodo neto javnofinančni transferji iztekali, predvsem v letu 2022. Čeprav bo zasebna potrošnja po pričakovanjih ključni dejavnik okrevanja, osnovna projekcija ne predvideva, da bo iztekanje doslej zavrtega povpraševanja v večji meri prispevalo k okrevanju, saj bo velik obseg nakopičenih presežnih prihrankov ostal večinoma neporabljen (glej okvir 2 spodaj).

Stanovanjske naložbe se bodo po pričakovanjih vrnile na raven pred pandemijo že v drugem četrtletju 2021. Stanovanjske naložbe so se v prvem četrtletju 2021 zmerno zvišale in so bile le rahlo nižje od ravni pred pandemijo. Kar zadeva prihodnje obdobje, naj bi stanovanjske naložbe podpirali pričakovana rast cen stanovanj, ki bo presegla stanovanjske stroške in tako ustvarila učinke pozitivnega Tobinovega kvocienta q, odboj razpoložljivega dohodka in zaupanje potrošnikov. Poleg tega bo nekaj nakopičenih presežnih prihrankov predvidoma porabljenih za stanovanjske naložbe. Po začetni okrepljeni rasti bodo stanovanjske naložbe v preostanku leta 2021 po pričakovanjih še naprej močno okrevale, nato pa se bodo v preostanku obdobju projekcij postopoma vrnile k zmernejši stopnji rasti.

Podjetniške naložbe naj bi ostale vztrajne in v letu 2021 znatno okrevale, predkrizno raven pa naj bi dosegle do konca leta. Podjetniške naložbe so v drugi polovici leta 2020 zabeležile precejšen odboj in tako delno okrevale s šibke ravni v prvi polovici leta. Dinamika rasti je bila v prvi polovici leta 2021 najverjetneje nekoliko umirjena zaradi splošno šibke gospodarske aktivnosti in prostih zmogljivosti. Močnejše okrevanje se bo predvidoma razvilo v drugi polovici leta 2021, ko bosta svetovno in domače povpraševanje okrevala in se bo rast dobička izboljšala, podpirali pa ga bodo tudi ugodni pogoji financiranja in pozitiven vpliv sklada »EU naslednje generacije« na podjetniške naložbe. Vseeno pa bo zvišanje bruto zadolženost nefinančnih družb med pandemijo predvidoma omejevalo rast podjetniških naložb v obdobju projekcij, ne glede na obsežna imetja gotovine, ker morajo podjetja ponovno vzpostaviti zdrave bilance.

V letu 2021 se zaradi močne rasti izvoza pričakuje velik pozitiven prispevek neto trgovinske menjave, medtem ko pospeševanje uvoza nakazuje, da bo nato prispevek večinoma nevtralen. Do zdaj je v letu 2021 potek pandemije negativno vplival na domače povpraševanje, kar je zaviralo uvoz, ki se bo letos predvidoma povečal manj kot izvoz. Trgovinsko menjavo v euroobmočju je v prvem četrtletju 2021 zavirala negotovost glede vztrajnega začasnega nazadovanja, povezanega z novimi trgovinskimi pogoji z Združenim kraljestvom, z ozkimi grli v svetovnem logističnem sektorju in z omejitvami na strani ponudbe – predvsem v panogi polprevodnikov. Pozitivna vrzel med trgovino na področju predelovalnih in storitvenih dejavnosti se bo letos predvidoma zmanjšala, prvi kazalniki pa kažejo na postopno oživitev potovalnih storitev v drugem četrtletju. Delež na izvoznih trgih bo po pričakovanjih dokončno okreval konec leta 2022 in se srednjeročno stabiliziral okrog vrednosti pred pandemijo, medtem ko bo v državah, ki so bolj odvisne od izvoza potovanj, ostal nekoliko oslabljen. Obenem pa naj bi bila rast uvoza močnejša, ko je mogoče napovedati na podlagi domačega povpraševanja. To je posledica velikega deleža uvoza v izvozu in močnega uvoza storitev turizma v nekaterih severnih državah euroobmočja.

Stopnja brezposelnosti bo tekom leta 2021 predvidoma ostala večinoma nespremenjena, nato pa se bo do konca leta 2023 vrnila na predkrizno raven. Krčenje rasti zaposlenosti v prvem četrtletju 2021, povezano s podaljšanjem ukrepov za omejitev gibanja in s tem povezanim upadom gospodarske aktivnosti, je privedlo do zvišanja brezposelnosti. Predpostavlja se, da se bo ob spodbudi močnega okrevanja po pandemiji velik delež delavcev, vključenih v programe za ohranitev delovnih mest, vrnil k redni obliki zaposlitve. Zato bo stopnja brezposelnosti v preostanku leta 2021 po pričakovanjih precej stabilna, nato pa se bo tekom naslednjih dveh let postopoma zniževala in do konca leta 2023 dosegla 7,3%.

Rast produktivnosti dela na zaposlenega bo po projekcijah okrevala od drugega četrtletja 2021. Produktivnost dela na zaposlenega se je v prvem četrtletju 2021 ponovno zmanjšala zaradi strožjih zajezitvenih ukrepov in s tem povezane vključenosti delavcev v programe za ohranitev delovnih mest. Rast produktivnosti dela na zaposlenega bo po projekcijah v drugem četrtletju 2021 okrevala, dosegla najvišjo vrednost v tretjem četrtletju 2021, nato pa se bo postopno umirila.

V primerjavi z marčnimi projekcijami je bila realna rast BDP za leti 2021 in 2022 popravljena navzgor. Rast za drugo polovico leta 2021 je bila popravljena navzgor, predvsem v tretjem četrtletju. To odraža pričakovanje hitrejšega sproščanja zajezitvenih ukrepov, ki je povezano z vse hitrejšim napredkom pri cepljenju, z dodatno javnofinančno podporo in s ponovno oceno posledic, ki jih bo imel iztek zavrtega domačega povpraševanja ob ponovnem odprtju gospodarskih sektorjev. S tem je mogoče pojasniti večino popravkov medletne stopnje rasti za leto 2021 in predvsem za leto 2022, pri čemer so popravki za leto 2022 v celoti posledica učinkov prenosa. Vpliv predpostavk je večinoma nevtralen, saj pozitivne učinke na rast, ki jo podpirajo predpostavke o močnejšem zunanjem povpraševanju, v veliki meri odtehta negativen vpliv višjih cen nafte in odprave dodatnih, a začasnih ukrepov javnofinančne podpore po izteku letošnjega leta.

3 Javnofinančni obeti

Javnofinančna politika v letu 2021 še naprej prispeva k zmanjševanju makroekonomskih posledic pandemije COVID-19 in spodbuja okrevanje. Po ocenah so izredne javnofinančne spodbude v odziv na pandemijo v letu 2020 znašale dobre 4% BDP. Ker so se omejitve gibanja nadaljevale tudi v letu 2021, so vlade podaljšale interventne ukrepe, jih postopoma okrepile oziroma sprejele nove podporne ukrepe. Diskrecijske spodbude, povezane s krizo, po ocenah v letu 2021 znašajo skoraj 4½% BDP (približno 1¼ odstotne točke več kot v marčnih projekcijah). Večina dodatnih ukrepov je začasnih in se bodo predvidoma iztekli v letu 2022. Nekateri ukrepi so bili dodatno podaljšani in skupaj z drugimi ukrepi za okrevanje, vključno s porabo, financirano iz sklada »EU naslednje generacije«,^[13] naj bi pomenili letne spodbude v znesku okrog 1½% BDP v letu 2022 in 1¼% BDP v letu 2023. Večino interventne podpore v letu 2021 predstavljajo dodatni odhodki v obliki subvencij in transferjev podjetjem, med drugim tudi v okviru programov za ohranitev delovnih mest. Ukrepi v kategoriji »državna potrošnja« so večinoma rezultat višjih izdatkov za zdravstvo, vključno s plačami, ki so povezani s cepljenjem. Na strani prihodkov so ukrepi povezani z znižanjem neposrednih in posrednih davkov.^[14] Dodatne javne naložbe, ki so bile leta 2020 sicer skromne, imajo od leta 2021 večji delež v svežnjih spodbud, predvsem zaradi pričakovanih ukrepov, ki se financirajo iz sklada »EU naslednje generacije«. Po prilagoditvi za nepovratna sredstva iz omenjenega sklada na strani prihodkov, ki znašajo približno 0,6% BDP na leto, naj bi bila naravnanost javnofinančne politike^[15] v letu 2021 ekspanzivna, leta 2022 naj bi se zaostrila, leta 2023 pa naj bi ostala približno nevtralna.

Proračunski primanjkljaj v euroobmočju naj bi se v letu 2021 nekoliko zmanjšal, od leta 2022 dalje pa naj bi bilo zmanjševanje večje, medtem ko naj bi dolg v euroobmočju dosegel najvišjo raven v letu 2021.^[16] Rahlo zmanjšanje proračunskega primanjkljaja v letu 2021 je posledica nekoliko boljše ciklične komponente in nižjih plačil obresti. To več kot odtehta dodatne spodbujevalne ukrepe, ki jih na strani prihodkov ne krijejo nepovratna sredstva iz sklada »EU naslednje generacije«. Občutno izboljšanje proračunskega salda v letu 2022 je predvsem posledica odprave večine interventnih spodbujevalnih ukrepov, povezanih s krizo, in veliko ugodnejše ciklične komponente. V letu 2023 pa se bo ob večinoma nevtralno naravnani javnofinančni politiki in boljših cikličnih razmerah skupni proračunski saldo predvidoma še dodatno izboljšal na −2,6% BDP. Plačila obresti se bodo v obdobju projekcij predvidoma še naprej zniževala in bodo leta 2023 dosegla 1,1% BDP. Javni dolg v euroobmočju bo po projekcijah leta 2021 dosegel najvišjo stopnjo, in sicer 99% BDP, nato pa se bo rahlo znižal. Znižanje v obdobju 2022–2023 je predvsem odraz ugodnih razlik med obrestno mero in stopnjo rasti, ki več kot izravnajo nadaljnji, a vse nižji primarni primanjkljaj. V primerjavi z marčnimi projekcijami sta bila proračunski primanjkljaj in dolg v euroobmočju popravljena navzgor, zlasti za leto 2021, in sicer zaradi dodatnih spodbujevalnih ukrepov. Večji popravek javnega dolga v letu 2021 je mogoče pojasniti z baznimi učinki iz leta 2020, ki so povezani z višjo prilagoditvijo med primanjkljajem in dolgom, kot je bilo sprva napovedano. To je med drugim posledica prerazvrstitve nekaterih ukrepov podpore zasebnemu sektorju v račune države v nekaterih državah.

4 Cene in stroški

Po projekcijah se bo inflacija v letu 2021 precej zvišala, nato bo na začetku leta 2022 ponovno upadla, v preostalem obdobju projekcij pa bo ostala približno nespremenjena (graf 3). Skupna inflacija naj bi v letu 2021 v povprečju znašala 1,9%, pri čemer bo v zadnjem četrtletju dosegla najvišjo vrednost (2,6%), nato pa naj bi se v letu 2022 znižala na 1,5%, v letu 2023 pa na 1,4%. Grba v gibanju skupne inflacije v letu 2021 je posledica začasnih dejavnikov, ki potiskajo inflacijo navzgor, kot so odprava znižanja stopnje DDV v Nemčiji, odboj stopnje inflacije v skupini energentov ob velikih baznih učinkih ter povečanje vhodnih stroškov zaradi motenj v dobavnih verigah. Spremembe uteži pomenijo določeno volatilnost v gibanju inflacije v letu 2021, vendar naj bi imele v povprečju tekom leta le majhen vpliv na zniževanje inflacije. Medtem ko naj bi se omenjeni začasni dejavniki na začetku leta 2022 iztekli, medsebojno izravnana gibanja glavnih komponent indeksa HICP v obdobju projekcij nakazujejo večinoma nespremenjeno inflacijo, vendar z rahlim zvišanjem med letom 2023. Zaradi predvidenega gospodarskega okrevanja in zmanjšanja neizkoriščenega gospodarskega potenciala naj bi se inflacija brez energentov in hrane postopno zvišala z 1,1% v letu 2021 na 1,4% v letu 2023. Pritiski na rast cen zaradi povečanega povpraševanja, ki bodo na splošno sicer ostali oslabljeni, naj bi v obdobju projekcij odtehtali vse manjše cenovne pritiske, ki izhajajo iz neugodnih dejavnikov na ponudbeni strani, povezanih s pandemijo in zajezitvenimi ukrepi. Temeljna gibanja cen življenjskih potrebščin naj bi poganjali povečani domači stroškovni pritiski, medtem ko naj bi se gibanja zunanjih cenovnih pritiskov v obdobju projekcij umirila. Inflacija v skupini hrane naj bi se v obdobju projekcij ravno tako nekoliko povečala. Cenovni pritiski iz teh dveh komponent indeksa HICP, ki zmerno naraščajo in potiskajo skupno inflacijo navzgor, bodo v letih 2022 in 2023 večinoma izravnani s predvidenim znižanjem inflacije v skupini energentov, ki je povezano z navzdol nagnjeno krivuljo terminskih cen nafte.

Stroški dela na enoto proizvoda naj bi v obdobju projekcij prispevali k povečanju domačih stroškovnih pritiskov. Po visoki rasti v letu 2020 zaradi strmega padca produktivnosti dela naj bi stroške dela na enoto proizvoda v letu 2021 zaviral ponoven porast produktivnosti dela, nato pa naj bi stroški dela do leta 2023 postopoma okrevali in se povečali. Medtem ko v obdobju krize skokovita gibanja produktivnosti dela vplivajo na gibanje stroškov dela na enoto proizvoda, je bila velikim nihanjem izpostavljena tudi rast sredstev za zaposlene na zaposlenega, k čemur so prispevali programi za ohranitev delovnih mest. S temi programi se je ohranjala zaposlenost, vendar za vključene zaposlene to pomeni tudi znižanje plač. To je v letu 2020 potisnilo medletno stopnjo rasti sredstev za zaposlene na zaposlenega navzdol, medtem ko naj bi v letu 2021 privedlo do odboja. Ko bodo trgi dela v obdobju projekcij postopoma okrevali in se bo vpliv teh programov zmanjšal, naj bi se gibanje sredstev za zaposlene na zaposlenega normaliziralo, pri čemer naj bi medletna rast v letu 2023 znašala 2,4%.

Nihanja stroškov dela na enoto proizvoda naj bi v veliki meri absorbirale profitne marže. Profitne marže so se leta 2020 znižale v skladu z njihovo prociklično naravo, vendar so ostale veliko bolj vztrajne, kot bi bilo mogoče sklepati iz zmanjšanja gospodarske aktivnosti, saj so jih stabilizirali programi za ohranitev delovnih mest. Podjetja v euroobmočju si običajno prizadevajo, da bi v zgodnjih fazah recesije obdržala delavce, čeprav gre to na račun nižjih profitnih marž. Takšni pritiski na zniževanje profitnih marž so bili ublaženi z vladnimi programi podpore za plače. Gledano v celoti naj bi profitne marže absorbirale gibanja stroškov dela na enoto proizvoda in nekoliko pozitivno prispevale k inflacijskim pritiskom v letu 2023.

Dinamika uvoznih cen bo po pričakovanjih pod močnim vplivom gibanja cen nafte in primarnih surovin razen energentov, vendar bo proti koncu obdobja projekcij tudi posledica zmernih zunanjih cenovnih pritiskov. Po zelo negativni stopnji rasti v letu 2020 naj bi uvozne cene v letu 2021 zabeležile visoko pozitivno stopnjo rasti – predvsem zaradi zvišanja cen nafte in primarnih surovin razen energentov, pa tudi povečanja vhodnih stroškov, ki je povezano s pomanjkanjem na strani ponudbe – nato pa se bo ta stopnja do leta 2023 izrazito umirila. Poleg znižanja cen nafte in primarnih surovin razen energentov naj bi v obdobju projekcij ostala umirjena tudi splošna svetovna cenovna dinamika, kar bo prispevalo k zmernim zunanjim cenovnim pritiskom v prihodnje.

V primerjavi z letošnjimi marčnimi projekcijami je bila napoved inflacije popravljena navzgor za 0,4 odstotne točke za leto 2021 in za 0,3 odstotne točke za leto 2022, medtem ko za leto 2023 ostaja nespremenjena. K popravkom skupne inflacije navzgor v prvih dveh letih obdobja projekcij prispevajo vse tri glavne komponente indeksa HICP. Inflacija brez energentov in hrane je bila v celotnem obdobju projekcij popravljena navzgor, in sicer zaradi bolj pozitivnih gibanj pri merilih neizkoriščenega gospodarskega potenciala, kot je bilo predvideno v marčnih projekcijah, ter zaradi določenih navzgor delujočih dejavnikov, ki izhajajo iz naraščanja svetovnih inflacijskih pritiskov in predpostavk – zlasti zaradi cen nafte. S predpostavkami o cenah nafte je mogoče pojasniti tudi nedavne presenetljivo visoke vrednosti in opazen popravek inflacije v skupini energentov navzgor – zlasti v prvih dveh letih obdobja projekcij. Obenem je mogoče nekoliko boljše inflacijske obete v skupini hrane v primerjavi z marčnimi projekcijami pojasniti z nepričakovanimi rahlo višjimi vrednostmi, ki so verjetno povezane z začasnimi vremenskimi vplivi, in z višjim gibanjem cen prehrambenih surovin, kot je bilo predvideno.

5 Alternativna scenarija gospodarskih obetov v euroobmočju

Ker prihodnji potek pandemije COVID-19 in njene gospodarske posledice spremlja precejšnja negotovost, smo pripravili dva scenarija, ki predstavljata alternativo osnovnemu scenariju v junijskih projekcijah strokovnjakov Eurosistema in kažeta verjetne vplive pandemije COVID-19 na gospodarstvo v euroobmočju.

Po blagem scenariju bo zdravstvena kriza razrešena do konca leta 2021, gospodarske izgube pa bodo začasne, medtem ko zaostreni scenarij predpostavlja dolgotrajnejšo zdravstveno krizo in trajne izgube gospodarskega potenciala. Blagi scenarij v primerjavi z osnovnim scenarijem predvideva hitrejše uvajanje cepljenja, večjo pripravljenost javnosti za cepljenje in večjo učinkovitost cepiv, med drugim tudi proti novim različicam virusa. To bi omogočilo hitrejše sproščanje zajezitvenih ukrepov in njihovo postopno odpravljanje do konca leta 2021.^[17] Učinkovitejši ukrepi javnih organov in gospodarskih subjektov bi dodatno omejili gospodarske stroške zajezitvenih ukrepov, kar bi spodbudilo večje zaupanje ter hitrejše okrevanje od pričakovanega v sektorju potovanj in turizma. Nasprotno pa zaostreni scenarij predvideva možnost ponovnega izbruha pandemije v prihodnjih mesecih s pojavom bolj nalezljivih različic virusa, s čimer bi se zmanjšala tudi učinkovitost cepiv, medtem ko bi nekateri zajezitveni ukrepi veljali do sredine leta 2023, kar bi zaviralo gospodarsko aktivnost.^[18] Zaostreni scenarij v primerjavi z osnovnim scenarijem predvideva večje negativne gospodarske posledice, ki bi jih dodatno zaostrila povečana plačilna nesposobnost in poslabševanje kreditne sposobnosti posojilojemalcev, kar bi negativno vplivalo na pričakovane izgube in kapitalske zahteve v bankah ter posledično na ponudbo kreditov zasebnemu sektorju. Obenem se celo v zaostrenem scenariju predpostavlja, da denarna in javnofinančna politika ter politika skrbnega in varnega poslovanja uspešno zajezijo širjenje zelo hudih negativnih finančnih posledic. Približno podobna zgodba določa scenarija o svetovnem gospodarstvu, pri čemer naj bi bilo zunanje povpraševanje po izvozu euroobmočja konec leta 2023 po blagem scenariju približno 12% nad predkrizno ravnijo oziroma približno 2% nad to ravnijo po zaostrenem scenariju v primerjavi z 9% po osnovnem scenariju.

Po blagem scenariju bi realni BDP močno oživil in dosegel predkrizno raven že v tretjem četrtletju 2021, medtem ko bi po zaostrenem scenariju to raven dosegel šele konec leta 2023 (graf 4). Po blagem scenariju naj bi bil odboj v drugem in tretjem četrtletju 2021 znatno močnejši (2,5% oziroma 4,1%),^[19] v preostalem delu leta pa naj bi se gospodarska aktivnost še okrepila, k čemur bi prispevalo predpostavljeno hitro uvajanje cepljenja, kar bi dodatno spodbudilo zaupanje. Gospodarska aktivnost bi se zato že v tretjem četrtletju 2021 vrnila na raven pred pandemijo, do sredine leta 2022 pa bi bila nad ravnijo, predvideno v predkriznih projekcijah iz decembra 2019. Po zaostrenem scenariju bi se gospodarska aktivnost v drugem in tretjem četrtletju povečala skromneje (0,6% oziroma 1,3%), nato pa bi se nadaljevalo zmerno okrevanje. Gospodarska rast naj bi ostala umirjena do začetka leta 2022, in sicer zaradi zgolj postopnega sproščanja zajezitvenih ukrepov, razmere pa naj bi še dodatno zaostrovali dokaj slabo učenje iz dosedanjih izkušenj v prihodnosti, nadaljnja negotovost in mehanizmi širjenja negativnih finančnih posledic, ki bi jih le delno ublažili podporni ukrepi politik. Po zaostrenem scenariju je gospodarska rast, ki bo nekoliko višja kot v osnovnem scenariju, napovedana od druge polovice leta 2022 dalje, ko bo potencial dohitevanja večji, prilagajanje novemu okolju pa uspešno. S tem bi bile do konca obdobja projekcij nadoknadene vse izgube realnega BDP v primerjavi s predkrizno ravnijo.

Inflacija bi kratkoročno oživila v obeh scenarijih, zatem pa je razhajanje večje zaradi razlik v ravnotežju med ponudbo in povpraševanjem. To je posledica dejstva, da ključna gonila kratkoročnega zviševanja inflacije v osnovnem scenariju (tj. predpostavke o cenah nafte, bazni učinki v skupini energentov, ozka grla v ponudbi in vpliv odprave začasnega znižanja DDV v Nemčiji) veljajo enako tudi za oba alternativna scenarija. Srednjeročno naj bi bil neizkoriščeni gospodarski potencial po zaostrenem scenariju večji kot po blagem scenariju. Zaradi tega naj bi inflacija v letu 2023 znašala 1,7% po blagem scenariju v primerjavi z 1,1% po zaostrenem scenariju.

Trgi dela naj bi po blagem scenariju hitro okrevali, saj naj bi politikam v veliki meri uspelo preprečiti učinke histereze, ki so v zaostrenem scenariju le delno zajezeni. Po blagem scenariju bi bila stopnja brezposelnosti najvišja leta 2021, do sredine leta 2022 pa bi se vrnila na predkrizno raven. Nasprotno pa se stopnja brezposelnosti po zaostrenem scenariju v obdobju projekcij ne bi vrnila na predkrizno raven ter naj bi ostala znatno višja zaradi večjega potrebnega prerazporejanja po sektorjih. To opozarja na tveganje povečanja brezposelnosti, povezano z morebitnimi stečaji in ranljivostmi v podjetjih, pa tudi na potencialne učinke histereze.