Kako ECB in nacionalne centralne banke v euroobmočju ustvarjajo dobiček ali izgubo?

Posodobljeno 19. maja 2023 (prvič objavljeno 16. februarja 2017)

Evropska centralna banka je drugačna od drugih bank. Resda pripravlja letne računovodske izkaze in poroča o dobičku ali izgubi kot običajna banka, vendar z eno veliko razliko: njena naloga ni ustvarjati dobiček. Naloga ECB je, da ohranja stabilnost cen. Vsakršen dobiček ali izguba je zgolj stranski učinek te osnovne naloge.

Enako velja tudi za nacionalne centralne banke držav euroobmočja (ki skupaj z ECB tvorijo Eurosistem). To seveda ne pomeni, da za centralne banke Eurosistema dobiček in izguba nista pomembna. Nasprotno, tudi za nas je še kako pomembno, ali ustvarimo dobiček ali izgubo. V nadaljevanju pojasnjujemo, zakaj je tako in kje dobiček in izguba lahko nastaneta.

Dobiček in izguba sta številki, ki kažeta, ali so prihodki v ravnotežju z odhodki. Če pogledamo, od kod pridejo prihodki in kam grejo odhodki, lahko pripravimo letni računovodski izkaz. To je nekaj podobnega, kot delate za svoje osebne finance ali kar delajo podjetja, da bi razumela svoje finančno stanje. Če so prihodki večji od odhodkov, imamo dobiček. Če so odhodki večji od prihodkov, imamo izgubo.

Pomembno je upoštevati, da se poslovanje centralne banke močno razlikuje od na primer pekarne, ki prodaja kruh, da ustvari prihodek, z odhodki pa plačuje moko ali elektriko. Centralne banke v glavnem poslujejo preko bančnega sistema. 

Kaj je centralna banka?

Kateri so prihodki Eurosistema?

Bankovci eura, ki jih imate v denarnici, so vredni veliko več, kot stane njihova proizvodnja. Poslovne banke vam te bankovce dobavljajo prek svojih podružnic in bankomatov. Da bi to lahko počele, jih morajo »kupiti« od Eurosistema in mu pri tem kot zavarovanje predati različne vrednostne papirje. Ti vrednostni papirji so za nas vir dohodka – strokovnjaki ga imenujejo »seigniorage«.

Kaj je seigniorage?

Drug vir prihodkov centralne banke so obresti, ki jih poslovne banke plačajo, ko si pri nas sposodijo denar.

ECB in nacionalne centralne banke so kupile tudi veliko vrednostnih papirjev, na primer državnih obveznic. S temi nakupi smo pomagali gospodarstvu v času, ko so bile obrestne mere zelo nizke ali celo enake nič. Naš cilj je bil preprečiti, da bi inflacija predolgo ostala prenizka. Vrednostni papirji, ki smo jih kupili, so lahko vir prihodkov.

Kot zadnje, centralne banke hranijo devizne rezerve in druge naložbe, ki prav tako ustvarjajo prihodek.

In odhodki?

Ko poslovne banke hranijo vloge pri Eurosistemu, jim moramo zanje plačati obresti. Za nas je to torej odhodek. Ta se lahko poveča, če na primer v okviru denarne politike zvišamo obrestne mere.

Da bi ukrotili visoko inflacijo, smo obrestne mere v zelo kratkem času močno zvišali. Zaradi tega so se zvišale obrestne mere na finančnih trgih, tako da so posojila v celotnem gospodarstvu postala dražja. Višje obrestne mere pomenijo, da je zadolževanje zdaj manj privlačno, varčevanje pa bolj. To zmanjšuje trošenje, ohlaja gospodarstvo in znižuje inflacijo – in to je tisto, kar v končni fazi želimo doseči. 

Kaj je denarna politika?

Kot stranski učinek teh dvigov obrestnih mer se je močno in hitro povečal tudi znesek obresti, ki jih centralne banke Eurosistema plačujejo poslovnim bankam za njihove vloge pri Eurosistemu. Po drugi strani pa se prihodki, ki jih centralne banke ustvarjajo z vrednostnimi papirji v svoji lasti, niso povečali v enakem obsegu.

Razlog je v tem, da ti vrednostni papirji – zlasti državne obveznice – ne prinašajo velikih obresti, saj smo jih kupili v času, ko so bile obrestne mere nizke. Pogosto imajo tudi dolgo zapadlost. Če na primer centralne banke Eurosistema držijo državno obveznico z desetletno zapadlostjo, traja deset let, preden celoten znesek obveznice dobijo nazaj.

V času, ko smo kupili te obveznice z nizko obrestno mero, je bila to prava poteza, da bi se inflacija zvišala nazaj na ciljno raven 2%. Inflacija je bila takrat namreč prenizka. S kupovanjem takšnih vrednostnih papirjev po takratnih cenah smo prispevali k temu, da so se obrestne mere na finančnih trgih znižale. 

Kako deluje program nakupa vrednostnih papirjev, ki ga izvaja ECB?

Toda hkrati so se z nakupi na centralno banko premaknila tudi tveganja prihodnjih sprememb obrestnih mer, ki so jih prej nosili finančni trgi.

Prav zdaj se ta tveganja začenjajo uresničevati, saj centralne banke po vsem svetu dvigujejo obrestne mere, da bi znižale inflacijo. Za Eurosistem to pomeni, da se njegovi odhodki zvišujejo hitreje od prihodkov. Dobiček se zaradi tega zmanjšuje in se lahko prevesi celo v izgubo.

Kaj se zgodi, če Eurosistem ustvari izgubo? 

Če imamo izgubo, jo lahko najprej pokrijemo iz dobičkov, ki smo jih ustvarili v preteklih letih. ECB in druge centralne banke euroobmočja so več let ustvarjale precejšnje dobičke – med letoma 2012 in 2021 približno 300 milijard EUR.

Ti dobički so v veliki meri izhajali iz denarne politike, ki smo jo izvajali v teh letih: po eni strani smo kupili veliko vrednostnih papirjev, po drugi strani pa so bile obrestne mere negativne, kar pomeni, da so morale banke dejansko plačevati provizijo, da so pri nas lahko deponirale denar.

Kot preudarna centralna banka smo del teh dobičkov uporabili za oblikovanje finančnih blažilnikov, kot so splošne rezervacije in rezerve. Poleg tega se določen obseg finančnih blažilnikov ustvari vsakič, ko v rednih razmikih prevrednotimo nekatere dele naših imetij. Te blažilnike lahko zdaj uporabimo.

Če naše splošne rezervacije za tveganja ne bi zadoščale, bi preostalo izgubo ECB pokrile nacionalne centralne banke držav v euroobmočju z lastnimi prihodki iz operacij denarne politike. Druga možnost bi bila, da se izguba evidentira v letnih računovodskih izkazih in pokrije s prihodki, ki bodo prejeti v prihodnosti.

Podrobneje sta skupno pokrivanje izgub in delitev dobička opisana v tem občasnem zvezku.

Ali je pomembno, če ECB ustvari izgubo?

Zapomniti si je treba, da centralne banke niso enake kot običajna podjetja. Lahko izgubljajo denar in še vedno učinkovito delujejo. Vseeno načelo finančne neodvisnosti pomeni, da morajo nacionalne centralne banke imeti dovolj kapitala.

Pričakujemo, da se bodo izgube sčasoma zmanjšale, ker se bodo povečevali tudi prihodki, ki jih centralne banke Eurosistema ustvarjajo s svojimi obveznicami in drugimi vrednostnimi papirji ter s posojili, ki jih dajejo poslovnim bankam.

Ker so obrestne mere ponovno v pozitivnem območju, bi moral Eurosistem v srednjeročnem obdobju spet ustvarjati dobiček.