Možnosti iskanja
Domov Mediji Pojasnjujemo Raziskave in publikacije Statistika Denarna politika Euro Plačila in trgi Zaposlitve
Predlogi
Razvrsti po

Prevod Konvergenčnega poročila v slovenščino ne obsega vseh poglavij. Celotno poročilo je na voljo v angleščini na spletnem mestu ECB.

1 Uvod

Od 1. januarja 1999 je euro sprejelo 19 držav članic EU. Poročilo obravnava sedem od osmih držav članic EU, ki še niso sprejele enotne valute. Danska, ena od teh osmih držav, je Svet Evropske unije (Svet EU) leta 1992 obvestila, da ne namerava sodelovati v tretji fazi ekonomske in monetarne unije (EMU).[1] Konvergenčno poročilo se za Dansko zato pripravi samo v primeru, da pregled zahteva sama. Ker ga ni zahtevala, tokratno konvergenčno poročilo obravnava naslednje države: Bolgarijo, Češko, Hrvaško, Madžarsko, Poljsko, Romunijo in Švedsko. Pogodba o delovanju Evropske unije (v nadaljnjem besedilu: Pogodba) vseh sedem držav zavezuje k uvedbi eura, kar pomeni, da si morajo prizadevati za izpolnitev vseh konvergenčnih kriterijev.[2]

Z izdelavo tega poročila ECB izpolnjuje zahtevo iz člena 140 Pogodbe. Člen 140 pravi, da najmanj vsaki dve leti ali na zahtevo države članice z odstopanjem Komisija in Evropska centralna banka poročata Svetu EU o »napredku, ki so ga države članice z odstopanjem dosegle pri izpolnjevanju svojih obveznosti glede uresničevanja ekonomske in monetarne unije«. Sedmerica držav, obravnavanih v tem poročilu, je bila pregledana v okviru rednega dvoletnega cikla. Evropska komisija je prav tako pripravila poročilo, obe poročili pa se vzporedno predložita Svetu EU.

ECB v tem poročilu uporablja enak okvir kot v prejšnjih konvergenčnih poročilih. Proučuje, ali je sedem obravnavanih držav doseglo visoko stopnjo trajne ekonomske konvergence, ali je njihova nacionalna zakonodaja skladna s Pogodbo ter Protokolom o Statutu Evropskega sistema centralnih bank in Evropske centralne banke (v nadaljnjem besedilu: Statut ESCB), pa tudi, ali izpolnjujejo zakonske zahteve, ki njihovim nacionalnim centralnim bankam omogočajo, da se vključijo v Eurosistem.

V tem poročilu je Hrvaška ocenjena bolj poglobljeno kot druge obravnavane države. Razlog je v tem, da so hrvaške oblasti večkrat napovedale svojo namero, da 1. januarja 2023 uvedejo euro.

Pregled ekonomske konvergence je zelo odvisen od kakovosti in neoporečnosti uporabljenih statističnih podatkov. Na pripravo in sporočanje statističnih podatkov, zlasti podatkov o državnih financah, ne smejo vplivati politični dejavniki ali politično vmešavanje. Države članice EU so bile zato pozvane, da kakovost in neoporečnost svojih statističnih podatkov obravnavajo kot visoko prednostno nalogo, da pri pripravi statističnih podatkov zagotovijo ustrezen sistem varovalk in kontrol, na statističnem področju pa uporabljajo ustrezne minimalne standarde. Ti so izredno pomembni pri krepitvi neodvisnosti, poštenosti in odgovornosti nacionalnih statističnih uradov ter povečujejo zaupanje v kakovost javnofinančne statistike (glej poglavje 6 v angleški izdaji poročila).

S 4. novembrom 2014[3] je postalo obvezno, da se vsaka država članica EU, katere odstopanje je odpravljeno, najkasneje na dan uvedbe eura pridruži tudi enotnemu mehanizmu nadzora (EMN). Na ta dan za to državo začnejo veljati vse z EMN povezane pravice in obveznosti. Zato je izjemno pomembno, da se izvedejo ustrezne priprave. Predvsem je treba opraviti celovito oceno bančnega sistema države članice, ki se pridružuje euroobmočju in torej tudi EMN.[4] ECB je 10. julija 2020 sporočila, da je sprejela odločitev, da vzpostavi tesno sodelovanje s centralnima bankama Българска народна банка (Bolgarska narodna banka) in Hrvatska narodna banka, potem ko so bili izpolnjeni nadzorniški in zakonodajni pogoji.[5] Potem ko je 1. oktobra istega leta začel veljati okvir o tesnem sodelovanju, je ECB prevzela odgovornost za (i) neposredni nadzor pomembnih institucij v obeh državah, (ii) skupne postopke v zvezi z vsemi nadzorovanimi subjekti in (iii) pregled nad manj pomembnimi institucijami, ki jih še naprej nadzirajo nacionalni nadzorniki. Bančni nadzor v ECB, Българска народна банка (Bolgarska narodna banka) in Hrvatska narodna banka so z zelo tesnim medsebojnim sodelovanjem zagotovili nemoteno vključitev obeh pristojnih nacionalnih organov v EMN.[6]

Struktura tega poročila je naslednja. V poglavju 2 je opisan okvir za oceno ekonomske in pravne konvergence. Poglavje 3 podaja horizontalen pregled glavnih vidikov ekonomske konvergence, v poglavju 4 pa so povzetki po posameznih državah, kjer so opisane glavne ugotovitve o ekonomski in pravni konvergenci. Poglavje 5 (glej angleško izdajo konvergenčnega poročila) podrobneje preučuje stanje ekonomske konvergence v vsaki od sedmih obravnavanih držav članic EU. V poglavju 6 (v angleški izdaji) so predstavljeni konvergenčni kazalniki in statistična metodologija za njihovo pripravo. V poglavju 7 (prav tako samo v angleški izdaji) pa je ocenjena združljivost nacionalne zakonodaje vsake od obravnavanih držav članic, vključno s statutom nacionalne centralne banke, s členoma 130 in 131 Pogodbe.

2 Okvir za analizo

2.1 Ekonomska konvergenca

Za pregled stanja ekonomske konvergence v državah članicah EU, ki želijo uvesti euro, uporablja ECB enoten okvir za analizo. Ta je bil v enaki obliki uporabljen v vseh konvergenčnih poročilih Evropskega monetarnega inštituta (EMI) in ECB ter v prvi vrsti temelji na določbah Pogodbe, ki jih ECB uporablja pri analizi gibanj na področju cen, javnofinančnega salda, stopnje javnega dolga, deviznega tečaja in dolgoročnih obrestnih mer ter drugih dejavnikov, pomembnih za gospodarsko integracijo in konvergenco. Enotni okvir za analizo temelji tudi na sklopu dodatnih ekonomskih kazalnikov za pretekla in prihodnja obdobja, ki so lahko koristni pri podrobnejšem preverjanju trajnosti konvergence. Nekateri elementi tega okvira so bili sčasoma izboljšani. Pregled države članice na podlagi vseh teh dejavnikov daje tudi pomembne informacije, na podlagi katerih bo mogoče zagotoviti, da bo njena integracija v euroobmočje potekala brez večjih težav. V okvirjih od 1 do 5 spodaj so na kratko navedene zakonske določbe ter metodološka pojasnila glede tega, kako jih uporablja ECB.

Za zagotovitev kontinuitete in enake obravnave to poročilo temelji na načelih, opredeljenih v prejšnjih poročilih, ki jih je objavila ECB (in še pred tem EMI). ECB se pri uporabi konvergenčnih kriterijev opira zlasti na nekaj vodilnih načel. Prvo med njimi je, da se posamezni kriteriji razlagajo in uporabljajo brez odstopanja. Razlog za to načelo je dejstvo, da morajo kriteriji zagotoviti, da v euroobmočju sodelujejo samo tiste države članice, v katerih gospodarske razmere omogočajo ohranjanje stabilnosti cen in povezanost euroobmočja. Drugič, konvergenčni kriteriji predstavljajo koherenten in integriran sklop, zato morajo biti izpolnjeni vsi. Pogodba našteva kriterije enakovredno in ne predvideva hierarhije. Po tretjem načelu morajo biti konvergenčni kriteriji izpolnjeni na podlagi dejanskih podatkov. Četrto načelo določa, da mora biti uporaba konvergenčnih kriterijev dosledna, transparentna in preprosta. Poleg tega je pri presoji skladnosti s konvergenčnimi kriteriji bistvena trajnost, saj mora biti dosežena konvergenca trajna in ne le trenutna. Pregledi po državah zato podrobno obravnavajo trajnost konvergence.

Gospodarska gibanja v obravnavanih državah članicah se tako presojajo z vidika preteklih gibanj, načeloma v zadnjih desetih letih. Na ta način je lažje ugotoviti, v kolikšni meri so sedanji rezultati posledica resničnih strukturnih prilagoditev, kar nato omogoča natančnejšo oceno trajnosti ekonomske konvergence.

Poleg tega se v ustreznem obsegu uporablja tudi pogled v prihodnost. Pri tem je treba še posebej opozoriti na dejstvo, da je trajnost ugodnih gospodarskih gibanj ključno odvisna od ustreznih in dolgoročnih odzivov politik na sedanje in prihodnje izzive. Pri spodbujanju vzdržne gospodarske rasti v srednjeročnem do dolgoročnem obdobju so bistveni tudi dobro upravljanje in vodenje, učinkovite institucije ter vzdržne javne finance. Gledano v celoti je trajnost ekonomske konvergence odvisna od tega, ali si je država zagotovila dober izhodiščni položaj, ima učinkovite institucije, je odporna proti šokom in po uvedbi eura izvaja ustrezne politike.

Enotni okvir se za vsako od sedmih obravnavanih držav članic EU uporablja posebej. Zato je treba presoje, ki se osredotočajo na uspešnost vsake posamezne države članice, v skladu z določbami člena 140 Pogodbe obravnavati ločeno.

Presečni datum za statistične podatke v tem konvergenčnem poročilu je 25. maj 2022. Statistične podatke za oceno konvergenčnih kriterijev zagotavlja Evropska komisija (glej poglavje 6 ter tabele in grafe v angleški izdaji poročila), ki v primeru deviznih tečajev in dolgoročnih obrestnih mer sodeluje z ECB. V dogovoru z Evropsko komisijo je referenčno obdobje za kriterij cenovne stabilnosti in kriterij dolgoročnih obrestnih mer od maja 2021 do aprila 2022. Referenčno obdobje za devizni tečaj pa je od 26. maja 2020 do 25. maja 2022. Zgodovinski podatki o javnofinančnem položaju zajemajo obdobje do leta 2021. V poročilu so upoštevane tudi napovedi iz različnih virov in najnovejši konvergenčni program obravnavane države članice ter druge informacije, ki so pomembne pri preverjanju trajnosti konvergence v prihodnje. V tem poročilu sta upoštevana tudi letošnja pomladanska gospodarska napoved Evropske komisije, objavljena 16. maja 2022, in poročilo Evropske komisije o mehanizmu opozarjanja za leto 2022,[7] objavljeno 24. novembra 2021. Razširjeni svet ECB je poročilo sprejel 27. maja 2022.

V tem konvergenčnem poročilu se vpliv rusko-ukrajinske vojne na oceno konvergence upošteva samo v omejenem obsegu. Trenutno je še prezgodaj, da bi naredili končni zaključek o tem, kakšen bo vpliv na konvergenčni proces oziroma ali se bo vpliv v obravnavanih državah uresničil simetrično ali asimetrično. Zato v prihodnost usmerjeno oceno konvergence spremlja velika negotovost, celoten vpliv pa bo mogoče ovrednotiti šele naknadno.

Zakonske določbe o cenovnih gibanjih in njihova uporaba s strani ECB so na kratko predstavljene v okvirju 1.

Okvir 1
Cenovna gibanja

1. Določbe Pogodbe

Prva alinea člena 140(1) Pogodbe zahteva, da se v konvergenčnem poročilu preveri, ali je bila dosežena visoka stopnja trajnostne konvergence, pri čemer se upošteva, kako države članice izpolnjujejo naslednji kriterij:

»doseganje visoke stopnje stabilnosti cen; to je razvidno iz stopnje inflacije, ki je blizu stopnji inflacije največ treh držav članic z najboljšimi doseženimi rezultati glede stabilnosti cen«.

Člen 1 Protokola (št. 13) o konvergenčnih merilih določa:

»Merilo stabilnosti cen iz prve alinee člena 140(1) Pogodbe o delovanju Evropske unije pomeni, da ima država članica trajno stabilne cene in povprečno stopnjo inflacije, zabeleženo v enem letu pred pregledom, ki ne presega za več kakor 1½ odstotne točke stopnje inflacije največ treh držav članic z najboljšimi doseženimi rezultati glede stabilnosti cen. Višina inflacije se izračuna z uporabo indeksa cen življenjskih potrebščin na primerljivi osnovi, upoštevaje razlike v definicijah posameznih držav.«

2. Uporaba določb Pogodbe

ECB v tem poročilu uporablja določbe Pogodbe, kot je navedeno v nadaljevanju.

V zvezi s »povprečno stopnjo inflacije, zabeleženo v enem letu pred pregledom«, je bila stopnja inflacije izračunana kot sprememba 12-mesečnega povprečja indeksa HICP v referenčnem obdobju od maja 2021 do aprila 2022 v primerjavi s prejšnjim 12-mesečnim povprečjem. Inflacija je bila izmerjena na podlagi indeksa HICP, ki je bil razvit za namene ocenjevanja konvergence stabilnosti cen na primerljivi osnovi (glej razdelek 6.2 v angleški izdaji poročila).

V zvezi s pojmom »največ treh držav članic z najboljšimi doseženimi rezultati glede stabilnosti cen«, ki se uporablja za določanje referenčne vrednosti, je bilo uporabljeno netehtano aritmetično povprečje stopnje inflacije v naslednjih treh državah članicah: v Franciji (3,2%), na Finskem (3,3%) in v Grčiji (3,6%). Ko se k povprečni stopnji inflacije prišteje 1½ odstotne točke, znaša referenčna vrednost 4,9%. Poudariti je treba, da se po Pogodbi uspešnost države na področju inflacije presoja relativno, tj. glede na inflacijo drugih držav članic. Pri kriteriju stabilnosti cen se zato upošteva dejstvo, da lahko skupni šoki (ki na primer izhajajo iz svetovnih cen primarnih surovin) povzročijo začasen odmik inflacijskih stopenj od ciljnih vrednosti centralnih bank.

Stopnja inflacije na Malti in Portugalskem je bila izključena iz izračuna referenčne vrednosti. Zaradi cenovnih gibanj v teh državah v referenčnem obdobju je 12-mesečna povprečna stopnja inflacije aprila 2022 znašala 2,1% oziroma 2,6%. Ti državi sta bili pri izračunu referenčne vrednosti zato obravnavani kot »osamelca«. V obeh državah je bila stopnja inflacije v referenčnem obdobju namreč precej pod primerljivo stopnjo v drugih državah članicah in v obeh je bila posledica izrednih dejavnikov. Na Malti so bila oslabljena gibanja inflacije večinoma posledica stabilnih cen energentov, k čemur so prispevali vladna finančna podpora državnemu energetskemu podjetju in znižanje trošarin na goriva ter tehnični dejavniki, povezani z izračunom indeksa. Tako se je v letu 2020 potrošniška košarica gospodinjstev precej spremenila, čeprav le začasno, in sicer zaradi pandemije COVID-19, ki je leta 2021 povzročila velike spremembe uteži nekaterih podkomponent indeksa. To je bilo še posebno izrazito pri inflaciji v skupini storitev. Na Portugalskem je razlika v dinamiki inflacije v primerjavi z euroobmočjem predvsem posledica bolj umirjene rasti cen storitev in energentov. Medtem ko je prvo odraz večjega vpliva umirjenega povpraševanja po turističnih storitvah, je slednje posledica manjšega prenosa višjih mednarodnih cen nafte in drugih energetskih stroškov na domače cene.[8]

Povprečna stopnja inflacije v 12-mesečnem referenčnem obdobju od maja 2021 do aprila 2022 se presoja glede na ekonomsko uspešnost države pri doseganju cenovne stabilnosti v zadnjih desetih letih. To omogoča podrobnejše preverjanje vzdržnosti cenovnih gibanj v obravnavani državi. Pri tem je posebna pozornost namenjena usmeritvi denarne politike, zlasti temu, ali so si denarne oblasti v prvi vrsti prizadevale za doseganje in ohranjanje cenovne stabilnosti, ter vprašanju, ali so tudi druga področja ekonomske politike prispevala k doseganju tega cilja. Poleg tega so upoštevani tudi vplivi makroekonomskega okolja na doseganje cenovne stabilnosti. Cenovna gibanja so ocenjena glede na ponudbo in povpraševanje, pri čemer je pozornost namenjena dejavnikom, kot so stroški dela na enoto proizvoda in uvozne cene. Upoštevana so tudi gibanja drugih pomembnih cenovnih indeksov. Kar se tiče v prihodnost usmerjene perspektive, so predstavljena možna inflacijska gibanja v prihodnjih letih ter napovedi najpomembnejših mednarodnih organizacij in tržnih udeležencev. Obravnavani so tudi institucionalni in strukturni vidiki, ki so pomembni za ohranjanje ugodnega okolja za stabilnost cen po sprejetju eura.

Zakonske določbe o javnofinančnih gibanjih in njihova uporaba s strani ECB so skupaj s postopkovnimi vprašanji predstavljene v okvirju 2.

Okvir 2
Javnofinančna gibanja

1. Pogodba in druge zakonske določbe

Druga alinea člena 140(1) Pogodbe zahteva, da se v konvergenčnem poročilu preveri, ali je bila dosežena visoka stopnja trajnostne konvergence, pri čemer se upošteva, kako države članice izpolnjujejo naslednji kriterij:

»vzdržnost stanja javnih financ; izhaja iz doseženega proračunskega stanja brez čezmernega primanjkljaja v skladu s členom 126(6)«.

Člen 2 Protokola (št. 13) o konvergenčnih merilih določa:

»Merilo proračunskega stanja iz druge alinee člena 140(1) navedene pogodbe pomeni, da v času pregleda država članica ni predmet sklepa Sveta iz člena 126(6) navedene pogodbe o obstoju čezmernega primanjkljaja.«

Člen 126 določa postopek v zvezi s čezmernim primanjkljajem. Evropska komisija v skladu s členom 126(2) in (3) pripravi poročilo, če katera od držav članic ne izpolnjuje zahtev javnofinančne discipline, zlasti:

  • če razmerje med načrtovanim ali dejanskim javnofinančnim primanjkljajem in bruto domačim proizvodom presega referenčno vrednost (ki je v Protokolu o postopku v zvezi s čezmernim primanjkljajem opredeljena kot 3% BDP), razen:
    • če se ni to razmerje znatno in stalno zmanjševalo ter doseglo ravni blizu referenčne vrednosti, oziroma
    • če ni preseganje referenčne vrednosti le izjemno in začasno, razmerje pa ostaja blizu referenčne vrednosti;
  • če razmerje med javnim dolgom in bruto domačim proizvodom presega referenčno vrednost (ki je v Protokolu o postopku v zvezi s čezmernim primanjkljajem opredeljena kot 60% BDP), razen če se razmerje ne znižuje zadosti in ne približuje dovolj hitro referenčni vrednosti.

Poleg tega mora poročilo, ki ga pripravi Komisija, upoštevati, ali javnofinančni primanjkljaj presega javne investicijske odhodke, ter vse druge pomembne dejavnike, tudi srednjeročno gospodarsko in javnofinančno stanje države članice. Komisija lahko pripravi poročilo tudi, če ne glede na izpolnjevanje meril meni, da v državi članici obstaja tveganje čezmernega primanjkljaja. Ekonomsko-finančni odbor pripravi mnenje o poročilu Komisije. V skladu s členom 126(6) Svet EU na predlog Komisije in ob upoštevanju morebitnih pripomb zadevne države članice ter po opravljeni celoviti oceni s kvalificirano večino in brez zadevne države članice odloči, ali čezmerni primanjkljaj obstaja.

Določbe Pogodbe v členu 126 so dodatno pojasnjene v Uredbi (ES) št. 1467/97,[9] kot je bila spremenjena z Uredbo (EU) št. 1177/2011,[10] ki med drugim:

  • potrjuje, da ima merilo dolga enakovredno vlogo kot merilo primanjkljaja, saj zanj določa pogoje uporabe, obenem pa državam članicam, ki so izstopile iz postopka v zvezi s čezmernim primanjkljajem, uvedenim pred letom 2011, dopušča triletno prehodno obdobje. Člen 2(1a) uredbe določa, da v primeru preseganja referenčne vrednosti velja, da se razmerje med javnim dolgom in BDP zadosti zmanjšuje in dovolj hitro približuje referenčni vrednosti, če se je odstopanje od referenčne vrednosti v prejšnjih treh letih v povprečju zmanjšalo za eno dvajsetino na leto. To velja kot referenčno merilo, ki temelji na spremembah v zadnjih treh letih, za katera so na voljo podatki. Zahteva glede kriterija dolga se šteje za izpolnjeno tudi, če proračunske napovedi Komisije kažejo, da bo do zahtevanega zmanjšanja odstopanja najverjetneje prišlo v obdobju treh let. Pri določanju referenčnega merila za zmanjšanje dolga je treba upoštevati vpliv gospodarskega cikla na hitrost zmanjševanja dolga;
  • podrobneje opredeljuje dejavnike, ki jih Evropska komisija upošteva pri pripravi poročila po členu 126(3) Pogodbe. Predvsem določa vrsto dejavnikov, ki veljajo za pomembne pri oceni gospodarskih in proračunskih gibanj ter gibanj javnega dolga v srednjeročnem obdobju (glej člen 2(3) uredbe in opis na tem temelječe analize ECB spodaj).

Poleg tega je 1. januarja 2013 začela veljati Pogodba o stabilnosti, usklajevanju in upravljanju v ekonomski in monetarni uniji (PSUU), ki temelji na določbah okrepljenega Pakta za stabilnost in rast.[11] Naslov III (fiskalni dogovor) med drugim predvideva zavezujoče fiskalno pravilo s ciljem zagotoviti, da je proračunsko stanje širše države uravnoteženo ali v presežku. Šteje se, da je to pravilo upoštevano, če letni strukturni saldo dosega srednjeročni cilj za posamezno državo in ne presega meje strukturnega primanjkljaja na ravni 0,5% BDP. Če je razmerje med javnim dolgom in BDP precej nižje od 60% in je tveganje za dolgoročno vzdržnost javnih financ majhno, lahko srednjeročni cilj glede strukturnega primanjkljaja znaša največ 1% BDP. PSUU vključuje tudi pravilo o referenčnem merilu za zmanjšanje dolga, na katero se sklicuje Uredba (EU) št. 1177/2011, ki spreminja Uredbo (ES) 1467/97. Države članice podpisnice morajo predpisano fiskalno pravilo vnesti v ustavo – ali enakovreden zakon na višji ravni od letnega zakona o proračunu – vključno s samodejnim popravljalnim mehanizmom v primeru odklonov od javnofinančnega cilja.

2. Uporaba določb Pogodbe

ECB za pregled konvergence poda mnenje o javnofinančnih gibanjih. Pri vprašanju vzdržnosti ECB preverja ključne kazalnike javnofinančnih gibanj od leta 2012 do leta 2021, predvidena prihodnja gibanja in izzive javnih financ, pri čemer podrobno preuči povezave med gibanjem primanjkljaja in dolga. Kar zadeva vpliv pandemije COVID-19 na javne finance, se ECB sklicuje na splošno odstopno klavzulo iz Pakta za stabilnost in rast, ki je bila aktivirana 20. marca 2020. Kar zadeva preventivni del, člena 5(1) in 9(1) Uredbe (ES) št. 1466/97[12] določata, da »v obdobjih resnega gospodarskega upada v euroobmočju ali celotni EU se lahko državam članicam dovoli začasen odklon od prilagoditvene poti za doseganje srednjeročnega proračunskega cilja ... pod pogojem, da to srednjeročno ne ogrozi fiskalne vzdržnosti«. Kar zadeva korektivni del, člen 3(5) Uredbe (ES) št. 1467/97 določa, da »v primeru resnega upada gospodarske aktivnosti v euroobmočju ali v celotni Uniji se lahko Svet na priporočilo Komisije tudi odloči, da bo sprejel revidirano priporočilo na podlagi člena 126(7) PDEU, pod pogojem, da to ne ogrozi srednjeročne fiskalne vzdržnosti«, medtem ko člen 5(2) Uredbe (ES) št. 1467/97 določa, da »v primeru resnega upada gospodarske aktivnosti v euroobmočju ali v celotni Uniji se lahko Svet na priporočilo Komisije tudi odloči, da sprejme revidirani poziv na podlagi člena 126(9) PDEU, pod pogojem, da to ne ogrozi srednjeročne fiskalne vzdržnosti«. ECB pripravi tudi analizo uspešnosti nacionalnega proračunskega okvira, na kar se sklicujeta člen 2(3)(b) Uredbe (ES) št. 1467/97 in Direktiva 2011/85/EU.[13] ECB v zvezi s členom 126 v nasprotju s Komisijo nima nobene formalne vloge v postopku v zvezi s čezmernim primanjkljajem. Poročilo ECB le navaja, ali za državo velja postopek v zvezi s čezmernim primanjkljajem.

ECB v zvezi z določbo Pogodbe, da se mora delež javnega dolga v BDP, ki presega 60%, »zniževati zadosti in približevati dovolj hitro referenčni vrednosti«, pregleda pretekle in prihodnje trende v deležu dolga. Za države članice, v katerih delež javnega dolga presega referenčno vrednost, ECB poroča o zadnji oceni Evropske komisije glede skladnosti z referenčno vrednostjo za zmanjšanje dolga iz člena 2(1a) Uredbe (ES) št. 1467/97.

Pregled javnofinančnih gibanj temelji na podatkih, zbranih na podlagi nacionalnih računov v skladu z Evropskim sistemom računov 2010 (ESR 2010) (glej poglavje 6 v angleški izdaji poročila). Večino podatkov v tem poročilu je zagotovila Komisija aprila 2022, zajemajo pa javnofinančno stanje od leta 2012 do leta 2021 in napovedi Komisije za obdobje 2022–2023.

V zvezi z vzdržnostjo javnih financ se rezultat v referenčnem letu 2021 pregleda z vidika uspešnosti obravnavane države v zadnjih desetih letih. Najprej se preuči gibanje deleža primanjkljaja v BDP. Pri tem je priporočljivo upoštevati dejstvo, da na spremembo letnega deleža primanjkljaja v državi običajno vplivajo številni temeljni dejavniki. Ti so pogosto razdeljeni na eni strani na »ciklične učinke«, ki odražajo odziv primanjkljaja na spremembe v gospodarskem ciklu, in na drugi strani na »neciklične učinke«, ki pogosto odražajo strukturne ali stalne prilagoditve javnofinančne politike. Neciklični učinki, kot so številčno ovrednoteni v tem poročilu, niso nujno samo odraz strukturnih sprememb v javnofinančnem položaju, saj zajemajo tudi začasne učinke na javnofinančni saldo, ki izhajajo iz vpliva ukrepov politik in posebnih dejavnikov. Zaradi negotovosti glede ravni in stopnje rasti potencialnega proizvoda je namreč še posebej težko oceniti, kako se je strukturni javnofinančni položaj spremenil med pandemijo COVID-19.

Kot naslednji korak se obravnava gibanje deleža javnega dolga v tem obdobju skupaj z dejavniki, ki so vplivali nanj. Ti dejavniki so razlika med nominalno rastjo BDP in obrestnimi merami, primarni saldo ter prilagoditev med primanjkljajem in dolgom. Ta pogled lahko zagotovi dodatne informacije o tem, v kolikšni meri je makroekonomsko okolje, zlasti kombinacija rasti in obrestnih mer, vplivalo na dinamiko dolga. Prav tako lahko zagotovi več informacij o prispevku strukturnega salda in cikličnih gibanj, kot se kaže v primarnem saldu, in o vlogi posebnih dejavnikov, ki so zajeti v prilagoditvi med primanjkljajem in dolgom. Pri tem se obravnava tudi struktura javnega dolga s posebnim poudarkom na deležu kratkoročnega dolga in dolga v tuji valuti ter njunem gibanju. Primerjava teh deležev s trenutno ravnijo javnega dolga lahko pokaže občutljivost javnofinančnega salda na spremembe deviznih tečajev in obrestnih mer.

Kar se tiče v prihodnost usmerjene perspektive, se presojajo proračunski načrti držav in nedavne napovedi Evropske komisije za obdobje 2022–2023, pri čemer se upošteva srednjeročna javnofinančna strategija, kot je opisana v konvergenčnem programu. V tem okviru je opravljena tudi ocena pričakovane izpolnitve srednjeročnega proračunskega cilja države, kot je predpisan v Paktu za stabilnost in rast, ter ocena obetov glede deleža dolga na osnovi sedanjih javnofinančnih politik. V kontekstu pandemije COVID-19 je bila aktivirana splošna odstopna klavzula, ki dovoljuje odstopanje od srednjeročnega proračunskega cilja, kot je opisano v okvirju 2. Poleg tega so izpostavljeni še dolgoročni izzivi za vzdržnost proračunskega stanja ter širša področja, kjer je potrebna konsolidacija, zlasti tista, ki se nanašajo na javne dokladne pokojninske sisteme v povezavi z demografskimi spremembami ter na potencialne obveznosti, ki jih je prevzela država. Poleg tega zgoraj opisana analiza skladno s preteklo prakso zajema tudi večino relevantnih dejavnikov iz člena 2(3) Uredbe Sveta (ES) št. 1467/97, kakor je opisano v okvirju 2.

V okvirju 3 so navedene zakonske določbe glede tečajnih gibanj in njihova uporaba s strani ECB.

Okvir 3
Tečajna gibanja

1. Določbe Pogodbe

Tretja alinea člena 140(1) Pogodbe zahteva, da se v konvergenčnem poročilu preveri, ali je bila dosežena visoka stopnja trajnostne konvergence, pri čemer se upošteva, kako države članice izpolnjujejo naslednji kriterij:

»upoštevanje normalnih meja nihanja, predvidenih z mehanizmom deviznih tečajev evropskega monetarnega sistema, v obdobju najmanj dveh let brez devalvacije glede na euro«.

Člen 3 Protokola (št. 13) o konvergenčnih merilih določa:

»Merilo sodelovanja v mehanizmu deviznega tečaja evropskega monetarnega sistema iz tretje alinee člena 140(1) navedene pogodbe pomeni, da je država članica upoštevala normalne meje nihanja, predvidene z mehanizmom deviznega tečaja evropskega monetarnega sistema, brez hujših napetosti vsaj zadnji dve leti pred pregledom. Država članica v tem času zlasti ni na lastno pobudo devalvirala dvostranskega osrednjega tečaja svoje valute glede na euro.«

2. Uporaba določb Pogodbe

ECB v zvezi s stabilnostjo deviznega tečaja preveri, ali je država v mehanizmu deviznih tečajev II (ERM II) (ki je januarja 1999 nasledil ERM) vsaj dve leti pred pregledom konvergence sodelovala brez hujših napetosti, zlasti brez devalvacije glede na euro. Če je obdobje sodelovanja krajše, se tečajna gibanja opišejo za dveletno referenčno obdobje.

Pregled stabilnosti tečaja do eura se podobno kot v preteklosti osredotoča na to, ali je tečaj blizu centralne paritete v ERM II, upoštevaje tudi dejavnike, ki so morda privedli do apreciacije. Pri tem širina razpona nihanja v ERM II nima negativnega vpliva na pregled stabilnosti deviznega tečaja.

Poleg tega se vprašanje odsotnosti »hujših napetosti« na splošno obravnava: (i) s pregledom odmika tečaja od centralne paritete v ERM II glede na euro; (ii) z uporabo kazalnikov, kot je volatilnost deviznega tečaja do eura in njen trend, pa tudi razlike v kratkoročnih obrestnih merah v primerjavi z euroobmočjem in njihov trend; (iii) s preučitvijo vloge, ki jo imajo posegi na deviznem trgu; (iv) s preučitvijo vloge, ki jo imajo programi mednarodne finančne pomoči pri stabiliziranju valute.

Referenčno obdobje v tem poročilu je od 26. maja 2020 do 25. maja 2022. Vsi dvostranski devizni tečaji so uradni referenčni devizni tečaji ECB (glej poglavje 6 v angleški izdaji poročila).

Poleg sodelovanja v ERM II in gibanja nominalnega tečaja v primerjavi z eurom v obravnavanem obdobju se na hitro pregledajo tudi podatki, ki kažejo na vzdržnost trenutnega deviznega tečaja. Ti podatki so izpeljani iz gibanja realnega dvostranskega in efektivnega tečaja ter tekočega, kapitalskega in finančnega računa plačilne bilance. Pregleda se tudi gibanje bruto zunanjega dolga in neto stanja mednarodnih naložb v daljšem obdobju. V razdelku o tečajnih gibanjih je obravnavana tudi stopnja povezanosti države z euroobmočjem. Ta ocena zajema integracijo zunanjetrgovinske menjave (izvoz in uvoz) kot tudi finančno integracijo. V razdelku o tečajnih gibanjih se po potrebi poroča tudi o tem, ali je obravnavana država v dveletnem referenčnem obdobju prejela likvidnostno pomoč centralne banke ali plačilnobilančno podporo, bodisi dvostransko ali večstransko z udeležbo MDS oziroma EU. Upošteva se tako dejanska kot tudi preventivna pomoč, vključno z dostopom do preventivnega financiranja, na primer v obliki fleksibilne kreditne linije pri MDS.

V okvirju 4 so navedene zakonske določbe o gibanju dolgoročnih obrestnih mer in njihova uporaba s strani ECB.

Okvir 4
Gibanja dolgoročnih obrestnih mer

1. Določbe Pogodbe

Četrta alinea člena 140(1) Pogodbe zahteva, da se v konvergenčnem poročilu preveri, ali je bila dosežena visoka stopnja trajnostne konvergence, pri čemer se upošteva, kako države članice izpolnjujejo naslednji kriterij:

»trajnost dosežene konvergence in sodelovanja države članice z odstopanjem v mehanizmu deviznih tečajev, kar se kaže v ravni dolgoročnih obrestnih mer«.

Člen 4 Protokola (št. 13) o konvergenčnih merilih določa:

»Merilo konvergence obrestnih mer iz četrte alinee člena 140(1) navedene pogodbe pomeni, da ima država članica v enem letu pred pregledom tako povprečno dolgoročno nominalno obrestno mero, ki ne presega za več kakor dve odstotni točki dolgoročne obrestne mere v največ treh državah članicah z najboljšimi doseženimi rezultati glede stabilnosti cen. Obrestne mere se izračunajo na podlagi dolgoročnih državnih obveznic ali primerljivih vrednostnih papirjev, upoštevaje razlike v definicijah posameznih držav.«

2. Uporaba določb Pogodbe

ECB v tem poročilu uporablja določbe Pogodbe, kot je navedeno v nadaljevanju.

Prvič, glede »povprečne dolgoročne nominalne obrestne mere«, zabeležene »v enem letu pred pregledom«, je bila dolgoročna obrestna mera izračunana kot aritmetično povprečje zadnjih 12 mesecev, za katere so bili na razpolago podatki o HICP. Referenčno obdobje v tem poročilu je od maja 2021 do aprila 2022, kar je v skladu z referenčnim obdobjem pri kriteriju cenovne stabilnosti.

Drugič, koncept »največ treh držav članic z najboljšimi doseženimi rezultati glede stabilnosti cen«, uporabljen za določanje referenčne vrednosti, je bil upoštevan z izračunom netehtanega aritmetičnega povprečja dolgoročnih obrestnih mer v istih treh državah članicah, kot so bile vključene v izračun referenčne vrednosti pri kriteriju cenovne stabilnosti (glej okvir 1). V referenčnem obdobju, ki je obravnavano v tem poročilu, je dolgoročna obrestna mera v treh državah z najnižjo stopnjo inflacije, vključenih v izračun referenčne vrednosti pri kriteriju cenovne stabilnosti, znašala 0,3% (v Franciji), 0,2% (na Finskem) in 1,4% (v Grčiji). Tako je povprečna obrestna mera 0,6%. Ko se k temu prištejeta 2 odstotni točki, znaša referenčna vrednost 2,6%. Obrestne mere so bile merjene na osnovi dostopnih harmoniziranih dolgoročnih obrestnih mer, ki so bile razvite za potrebe konvergenčnega pregleda (glej poglavje 6 v angleški izdaji poročila).

Kot je navedeno zgoraj, se Pogodba izrecno sklicuje na »trajnost konvergence«, ki se odraža v ravni dolgoročnih obrestnih mer. Zaradi tega se gibanja v referenčnem obdobju od maja 2021 do aprila 2022 presojajo glede na gibanje dolgoročnih obrestnih mer v zadnjih desetih letih (oziroma v obdobju, za katerega so na voljo podatki) ter glede na glavne dejavnike, ki vplivajo na razmik do povprečne dolgoročne obrestne mere v euroobmočju. V referenčnem obdobju so na slednjo lahko nekoliko vplivale visoke premije za tveganje v posameznih državah euroobmočja. Zato se za primerjavo uporablja tudi donosnost dolgoročnih državnih obveznic euroobmočja z boniteto AAA (tj. dolgoročna donosnost, kot jo kaže krivulja donosnosti, ki vključuje države euroobmočja z boniteto AAA). Kot ozadje analize poročilo vključuje tudi informacije o velikosti in razvoju finančnega trga. Pri tem se uporabljajo trije različni kazalniki (stanje dolžniških vrednostnih papirjev, ki so jih izdale nefinančne družbe, tržna kapitalizacija in krediti denarnih finančnih institucij domačemu nefinančnemu zasebnemu sektorju), ki skupaj tvorijo merilo velikosti finančnega trga v posamezni državi.

Člen 140(1) Pogodbe obenem zahteva, da to poročilo upošteva tudi več drugih relevantnih dejavnikov (glej okvir 5). V tej zvezi je 13. decembra 2011 začel veljati okrepljeni okvir gospodarskega upravljanja v skladu s členom 121(6) Pogodbe s ciljem zagotoviti tesnejšo uskladitev ekonomskih politik in trajnostno konvergenco ekonomskih učinkov držav članic EU. V okvirju 5 spodaj so na kratko navedene zakonske določbe in način, kako ECB pri ocenjevanju konvergence obravnava zgoraj omenjene dodatne dejavnike.

Okvir 5
Drugi relevantni dejavniki

1. Pogodba in druge zakonske določbe

Člen 140(1) Pogodbe zahteva: »Poročila Komisije in Evropske centralne banke upoštevajo tudi rezultate združevanja trgov, stanje in razvoj tekočega računa plačilne bilance ter preverjanje gibanja stroškov dela na enoto in drugih cenovnih kazalcev.«

ECB pri tem upošteva zakonodajni sveženj o ekonomskem upravljanju v EU, ki je začel veljati 13. decembra 2011. Evropski parlament in Svet sta na podlagi člena 121(6) Pogodbe določila podrobna pravila za večstranski nadzor iz člena 121(3) in (4) Pogodbe. Pravila so bila sprejeta »za zagotavljanje tesnejše uskladitve ekonomskih politik in trajnostne konvergence ekonomskih učinkov držav članic« (člen 121(3)), ker je »na osnovi izkušenj, pridobljenih v prvem desetletju delovanja ekonomske in monetarne unije, treba predvsem izboljšati ekonomsko upravljanje v Uniji, ki mora temeljiti na močnejšem nacionalnem lastništvu«.[14] Zakonodajni paket vključuje okrepljen nadzorni okvir (postopek v zvezi z makroekonomskimi neravnotežji), katerega cilj je preprečiti čezmerna makroekonomska neravnotežja in državam članicam EU, ki odstopajo, pomagati, da izdelajo popravljalne načrte, preden se razlike utrdijo. Postopek v zvezi z makroekonomskimi neravnotežji, ki ima preventivni in korektivni del, velja za vse države članice EU razen za tiste, ki so zaradi programa mednarodne finančne pomoči že pod drobnogledom in morajo izpolniti določene pogoje. Postopek v zvezi z makroekonomskimi neravnotežji vključuje opozorilni mehanizem za zgodnje odkrivanje neravnotežij, ki temelji na transparentni preglednici kazalnikov z zgornjimi in spodnjimi opozorilnimi pragovi za vse države članice EU, v povezavi z ekonomsko presojo. Ta presoja mora med drugim upoštevati nominalno in realno konvergenco znotraj in zunaj euroobmočja.[15] Pri ocenjevanju makroekonomskih neravnovesij mora ta postopek ustrezno upoštevati njihovo resnost ter morebitno prelivanje negativnih ekonomskih in finančnih posledic, ki povečujejo ranljivost gospodarstva EU in ogrožajo nemoteno delovanje EMU.[16]

2. Uporaba določb Pogodbe

Skladno s preteklo prakso se dodatni dejavniki iz člena 140(1) Pogodbe presojajo v poglavju 5 (glej angleško izdajo poročila) v sklopu posameznih kriterijev, ki so opisani v okvirjih od 1 do 4. Zaradi celovitosti so v poglavju 3 predstavljeni kazalniki iz preglednice (vključno z opozorilnimi pragovi) za države, ki so zajete v tem poročilu, s čimer so zbrane vse razpoložljive informacije, potrebne za odkrivanje makroekonomskih in makrofinančnih neravnovesij, ki bi lahko zavirala uresničitev visoke stopnje trajnostne konvergence, kot določa člen 140(1) Pogodbe. Zlasti za države članice EU z odstopanjem, ki so predmet postopka v zvezi s čezmernimi neravnotežji, bi lahko le stežka trdili, da so dosegle visoko stopnjo trajnostne konvergence, kot določa člen 140(1) Pogodbe.

2.2 Združljivost nacionalne zakonodaje s Pogodbama

2.2.1 Uvod

Člen 140(1) Pogodbe zahteva, da ECB (in Evropska komisija) najmanj vsaki dve leti ali na zahtevo države članice z odstopanjem poroča Svetu o napredku, ki so ga države članice z odstopanjem dosegle pri izpolnjevanju svojih obveznosti glede uresničevanja ekonomske in monetarne unije. Ta poročila morajo vključevati preverjanje združljivosti nacionalne zakonodaje vsake države članice z odstopanjem, vključno s statutom njene NCB, s členoma 130 in 131 Pogodbe ter zadevnimi členi Statuta. Navedena obveznost držav članic z odstopanjem iz Pogodbe se imenuje tudi »pravna konvergenca«.

ECB pri ocenjevanju pravne konvergence ni omejena le na formalno oceno besedila nacionalne zakonodaje, temveč lahko presoja tudi, ali je implementacija zadevnih določb skladna z duhom Pogodb in Statuta. ECB je še posebej pozorna na kakršne koli znake pritiska na organe odločanja NCB katere koli države članice, kar ne bi bilo skladno z duhom Pogodbe glede neodvisnosti centralnih bank. ECB meni tudi, da morajo organi odločanja NCB delovati nemoteno in trajno. V zvezi s tem imajo pristojni organi držav članic zlasti dolžnost, da sprejmejo potrebne ukrepe, s katerimi zagotovijo pravočasno imenovanje naslednika v primeru, da se mesto člana organa odločanja NCB izprazni[17]. ECB bo pozorno spremljala vsa dogajanja pred izdajo pozitivne končne ocene, v kateri bi bilo ugotovljeno, da je nacionalna zakonodaja države članice združljiva s Pogodbo in Statutom.

Države članice z odstopanjem in pravna konvergenca

Bolgarija, Češka, Hrvaška, Madžarska, Poljska, Romunija in Švedska, katerih nacionalna zakonodaja se preučuje v tem poročilu, imajo vse status države članice z odstopanjem, kar pomeni, da še niso sprejele eura. Švedski je bil status države članice z odstopanjem dodeljen z odločbo Sveta iz maja 1998[18]. Kar zadeva druge države članice, člena 4[19] in 5[20] aktov o pogojih pristopa določata, da vsaka od teh držav članic od dne pristopa sodeluje v ekonomski in monetarni uniji kot država članica z odstopanjem v smislu člena 139 Pogodbe.

To poročilo ne zajema Danske, ki je država članica s posebnim statusom, ki še ni sprejela eura. Protokol (št. 16) o nekaterih določbah, ki se nanašajo na Dansko, priložen k Pogodbama, določa, da ob upoštevanju uradnega obvestila, ki ga je vlada Danske dala Svetu 3. novembra 1993, za Dansko velja izjema in se postopek za odpravo odstopanja sproži samo na zahtevo Danske. Ker se člen 130 Pogodbe za Dansko uporablja, mora Danmarks Nationalbank izpolniti zahteve glede neodvisnosti centralne banke. V Konvergenčnem poročilu EMI iz leta 1998 je bilo ugotovljeno, da je bila ta zahteva izpolnjena. Zaradi posebnega statusa Danske konvergenca na Danskem od leta 1998 ni bila ocenjena. Dokler Danska ne bo uradno obvestila Sveta, da namerava sprejeti euro, pravna integracija centralne banke Danmarks Nationalbank v Eurosistem ni potrebna niti ni treba prilagoditi danske zakonodaje.

Cilj ocenjevanja pravne konvergence je Svetu olajšati odločitev o tem, katere države članice izpolnjujejo »svoj[e] obveznosti glede uresničevanja ekonomske in monetarne unije« (člen 140(1) Pogodbe). Na pravnem področju se takšni pogoji nanašajo zlasti na neodvisnost centralnih bank in na pravno integracijo NCB v Eurosistem.

Struktura pravne ocene

Pravna ocena v splošnem sledi okviru prejšnjih poročil ECB in EMI o pravni konvergenci[21].

Združljivost nacionalne zakonodaje se presoja ob upoštevanju zakonodaje, sprejete pred 25. marcem 2022.

2.2.2 Obseg prilagoditev

Področja prilagoditev

Za prepoznanje tistih področij, na katerih je treba prilagoditi nacionalno zakonodajo, so pregledana naslednja vprašanja:

  • združljivost z določbami o neodvisnosti NCB v Pogodbi (člen 130) in Statutu (člena 7 in 14.2);
  • združljivost z določbami o zaupnosti (člen 37 Statuta);
  • združljivost s prepovedjo denarnega financiranja (člen 123 Pogodbe) in privilegiranega dostopa (člen 124 Pogodbe);
  • združljivost z enotnim zapisom eura, ki ga zahteva pravo EU, in
  • pravna integracija NCB v Eurosistem (zlasti v zvezi s členoma 12.1 in 14.3 Statuta).

»Združljivost« proti »harmonizaciji«

Člen 131 Pogodbe zahteva, da je nacionalna zakonodaja »združljiva« s Pogodbama in Statutom; vsakršno nezdružljivost je zato treba odpraviti. Na potrebo po izpolnjevanju te obveznosti ne vpliva niti primarnost Pogodb in Statuta v razmerju do nacionalne zakonodaje niti značaj nezdružljivosti.

Zahteva, da je nacionalna zakonodaja »združljiva«, ne pomeni, da Pogodba zahteva »harmonizacijo« statutov NCB bodisi med seboj bodisi s Statutom. Nacionalne posebnosti lahko obstajajo še naprej, kolikor ne posegajo v pristojnost v denarnih zadevah, ki je nepreklicno prenesena na EU. Dejansko člen 14.4 Statuta dovoljuje NCB, da opravljajo tudi funkcije, ki niso navedene v Statutu, kolikor niso v nasprotju s cilji in nalogami ESCB[22]. Določbe v statutu NCB, ki dovoljujejo takšne dodatne funkcije, so jasen primer okoliščin, v katerih razlike lahko ostanejo. Izraz »združljiv« torej pomeni, da je treba nacionalno zakonodajo in statute NCB prilagoditi tako, da se odpravijo neskladja s Pogodbama in Statutom ter zagotovi potrebna stopnja integracije NCB v ESCB. Zlasti bi bilo treba prilagoditi določbe, ki posegajo v neodvisnost NCB, kot je opredeljena v Pogodbi, in v vlogo NCB kot sestavnega dela ESCB. Da bi se to doseglo, se torej ni dovolj zgolj zanašati na primarnost prava EU nad nacionalno zakonodajo.

Obveznost v členu 131 Pogodbe obsega samo nezdružljivost s Pogodbama in Statutom. Vendar pa bi bilo treba tudi nacionalno zakonodajo, ki je nezdružljiva s sekundarno zakonodajo EU, pomembno za področja prilagoditev, ki se obravnavajo v tem poročilu, uskladiti s takšno sekundarno zakonodajo. Primarnost prava EU namreč ne vpliva na obveznost, da se prilagodi nacionalna zakonodaja. Ta splošna zahteva ne izhaja samo iz člena 131 Pogodbe, temveč tudi iz sodne prakse Sodišča Evropske unije[23].

Pogodbi in Statut ne predpisujejo načina, kako bi bilo treba prilagoditi nacionalno zakonodajo. To je mogoče doseči s sklicevanjem na Pogodbi in Statut, z vključevanjem določb iz Pogodb in Statuta ter navajanjem njihovega vira, z odpravo vsakršne nezdružljivosti ali s kombinacijo navedenih metod.

Poleg tega morajo institucije EU in države članice, med drugim za doseganje in ohranjanje združljivosti nacionalne zakonodaje s Pogodbama in Statutom, zaprositi ECB, da svetuje glede osnutkov pravnih predpisov na področjih iz njene pristojnosti na podlagi členov 127(4) in 282(5) Pogodbe ter člena 4 Statuta. Odločba Sveta 98/415/ES z dne 29. junija 1998 o posvetovanju nacionalnih organov z Evropsko centralno banko glede osnutkov pravnih predpisov[24] izrecno zahteva, da države članice sprejmejo ukrepe, potrebne za zagotovitev spoštovanja te obveznosti.

2.2.3 Neodvisnost NCB

Glede neodvisnosti centralnih bank je morala biti nacionalna zakonodaja v državah članicah, ki so se pridružile EU leta 2004, 2007 ali 2013, prilagojena za združljivost z ustreznimi določbami Pogodbe in Statuta ter veljavna 1. maja 2004, 1. januarja 2007 oziroma 1. julija 2013[25]. Švedska je morala vse potrebne prilagoditve uveljaviti do datuma ustanovitve ESCB 1. junija 1998.

Neodvisnost centralne banke

Novembra 1995 je EMI pripravil seznam značilnosti neodvisnosti centralnih bank (pozneje podrobno opisane v njegovem Konvergenčnem poročilu iz leta 1998), ki so bile podlaga za oceno nacionalne zakonodaje držav članic v tistem času, zlasti statutov NCB. Koncept neodvisnosti centralnih bank vključuje različne vrste neodvisnosti, ki jih je treba ocenjevati ločeno, in sicer: funkcionalno, institucionalno, osebno in finančno neodvisnost. V zadnjih nekaj letih so bili ti vidiki neodvisnosti centralnih bank podrobneje analizirani v mnenjih, ki jih je sprejela ECB. Ti vidiki so podlaga za ocenjevanje ravni konvergence med nacionalno zakonodajo držav članic z odstopanjem ter Pogodbama in Statutom.

Funkcionalna neodvisnost

Neodvisnost centralnih bank ni namenjena sama sebi, temveč je bistvenega pomena za doseganje cilja, ki bi moral biti jasno opredeljen in bi moral prevladati nad vsemi drugimi cilji. Funkcionalna neodvisnost zahteva, da je poglavitni cilj vsake NCB izražen na jasen in pravno varen način ter da je v celoti skladen s poglavitnim ciljem stabilnosti cen, uveljavljenim s Pogodbo. Izpolnjevanje tega cilja se podpira tako, da se NCB zagotavljajo potrebna sredstva in instrumenti za dosego tega cilja neodvisno od drugih oblasti. Zahteva Pogodbe za neodvisnost centralnih bank izraža splošno stališče, da lahko za poglavitni cilj stabilnosti cen najbolje skrbi v celoti neodvisna institucija z natančno opredeljenim mandatom. Neodvisnost centralnih bank je v celoti združljiva z odgovornostjo NCB za njihove odločitve, kar je pomemben vidik krepitve zaupanja v njihov neodvisen status. To zahteva preglednost in dialog s tretjimi osebami.

Kar zadeva časovni vidik, Pogodba ni jasna glede tega, kdaj bi morale NCB držav članic z odstopanjem spoštovati poglavitni cilj stabilnosti cen, določen v členih 127(1) in 282(2) Pogodbe ter členu 2 Statuta. Za tiste države članice, ki so se pridružile EU po datumu uvedbe eura v EU, ni jasno, ali bi morala ta obveznost teči od datuma pristopa ali od datuma, ko so sprejele euro. Medtem ko se za države članice z odstopanjem ne uporablja člen 127(1) Pogodbe (glej člen 139(2)(c) Pogodbe), se za te države članice uporablja člen 2 Statuta (glej člen 42.1 Statuta). ECB meni, da obveznost NCB, da stabilnost cen obravnavajo kot svoj poglavitni cilj, teče od 1. junija 1998 v primeru Švedske ter od 1. maja 2004, 1. januarja 2007 oziroma 1. julija 2013 za države članice, ki so se pridružile EU na navedene datume. To temelji na dejstvu, da eno vodilnih načel EU, namreč stabilnost cen (člen 119 Pogodbe), velja tudi za države članice z odstopanjem. Temelji tudi na cilju Pogodbe, da bi si morale vse države članice prizadevati za makroekonomsko konvergenco, vključno s stabilnostjo cen, čemur so namenjena redna poročila ECB in Evropske komisije. Ta ugotovitev temelji tudi na temeljnem načelu neodvisnosti centralnih bank, ki je upravičena samo, če se splošni cilj stabilnost cen šteje za primarnega.

Ocene držav v tem poročilu temeljijo na zgornjih ugotovitvah, kar zadeva časovni vidik obveznosti NCB držav članic z odstopanjem, da stabilnost cen obravnavajo kot svoj poglavitni cilj.

Institucionalna neodvisnost

Načelo institucionalne neodvisnosti je izrecno navedeno v členu 130 Pogodbe in v členu 7 Statuta. Ta dva člena NCB in članom njihovih organov odločanja prepovedujeta, da bi zahtevali ali sprejemali navodila od institucij ali organov EU, vlad držav članic ali katerih koli drugih organov. Poleg tega prepovedujeta institucijam, organom, uradom in agencijam EU ter vladam držav članic, da bi poskušali vplivati na tiste člane organov odločanja NCB, katerih odločitve lahko vplivajo na izpolnjevanje nalog NCB, povezanih z ESCB. Da bi nacionalna zakonodaja zrcalila člen 130 Pogodbe in člen 7 Statuta, mora izraziti obe prepovedi in ne sme zožiti področja njune uporabe[26]. Posledica priznanja take neodvisnosti centralnih bank ni, da so izvzete iz vsakega pravnega pravila in postavljene zunaj dosega kakršne koli zakonodaje[27].

Ne glede na to, ali je NCB organizirana kot organ v lasti države, kot poseben organ javnega prava ali preprosto kot delniška družba, obstaja tveganje, da lahko lastnik na podlagi takšnega lastništva vpliva na njeno odločanje v zvezi z nalogami, povezanimi z ESCB[28]. Takšen vpliv lahko, ne glede na to, ali se izvaja prek pravic delničarjev ali kako drugače, vpliva na neodvisnost NCB in bi ga bilo zato treba zakonsko omejiti.

Pravni okvir centralnega bančništva mora zagotavljati stabilno in dolgoročno podlago za delovanje centralne banke. Pravni okvir, ki omogoča pogosto spreminjanje institucionalne ureditve NCB in s tem vpliva na stabilnost njene organizacije in upravljanja, bi lahko negativno vplival na njeno institucionalno neodvisnost[29].

Institucionalno neodvisnost je treba spoštovati tudi v izrednih razmerah. Samo, kadar so izpolnjeni pogoji iz člena 347 Pogodbe, lahko nacionalni organi upravičeno začasno in izjemoma izvajajo pooblastila, ki sodijo v izključno pristojnost ECB. Ključni čas za to oceno je takrat, ko se ukrep sprejme. Ker je člen 347 Pogodbe izjema, države članice ne bi smele sprejemati preventivne zakonodaje, če niso izpolnjeni pogoji, določeni v členu 347 Pogodbe[30].

Prepoved dajanja navodil

Pravice tretjih oseb, da dajejo navodila NCB, njihovim organom odločanja ali njihovim članom, so nezdružljive s Pogodbo in Statutom, kar zadeva naloge, povezane z ESCB.

Vsako sodelovanje NCB pri izvajanju ukrepov za krepitev finančne stabilnosti mora biti združljivo s Pogodbo, tj. funkcije NCB se morajo opravljati na način, ki je v celoti združljiv z njihovo funkcionalno, institucionalno in finančno neodvisnostjo, da se zavaruje pravilno opravljanje njihovih nalog v skladu s Pogodbo in Statutom[31]. Kolikor nacionalna zakonodaja določa vlogo NCB, ki presega svetovalne funkcije in od nje zahteva prevzem dodatnih nalog, je treba zagotoviti, da te naloge ne bodo z operativnega in finančnega vidika vplivale na zmožnost NCB, da izvaja naloge, povezane z ESCB[32]. Poleg tega bi bilo treba pri vključevanju predstavnikov NCB v kolegijske nadzorne organe s pravico odločanja ali druge organe ustrezno upoštevati varovala za osebno neodvisnost članov organov odločanja NCB[33].

Prepoved potrditve, zadržanja, razveljavitve ali odloga odločitev

Pravice tretjih oseb, da potrdijo, zadržijo, razveljavijo ali odložijo odločitve NCB, so nezdružljive s Pogodbo in Statutom, kar zadeva naloge, povezane z ESCB[34].

Prepoved cenzuriranja odločitev na pravni podlagi

Pravica organov, razen neodvisnih sodišč, da cenzurirajo odločitve, ki se nanašajo na opravljanje nalog, povezanih z ESCB, na pravni podlagi, je nezdružljiva s Pogodbo in Statutom, ker opravljanja teh nalog ni dovoljeno ponovno ocenjevati na politični ravni. Pravica guvernerja NCB, da zadrži izvajanje odločitve, ki jo sprejme ESCB ali organ odločanja NCB, na pravni podlagi in jo naknadno predloži političnemu organu v dokončno odločitev, bi bila enakovredna zahtevi za navodila od tretjih oseb.

Prepoved sodelovanja v organih odločanja NCB s pravico glasovanja

Sodelovanje predstavnikov tretjih oseb v organu odločanja NCB s pravico glasovanja o zadevah v zvezi z opravljanjem nalog NCB, povezanih z ESCB, je nezdružljivo s Pogodbo in Statutom, tudi če ta glas ni odločilen. Takšno sodelovanje je nezdružljivo s Pogodbo in Statutom, tudi če ne vključuje pravice glasovanja, če posega v opravljanje nalog tega organa odločanja, ki so povezane z ESCB, ali ogroža skladnost z ureditvijo zaupnosti v ESCB[35].

Prepoved predhodnega posvetovanja glede odločitev NCB

Izrecna zakonska obveznost, da se NCB vnaprej posvetuje s tretjimi osebami glede odločitve NCB, tretjim osebam omogoča formalni mehanizem za vplivanje na dokončno odločitev in je zato nezdružljiva s Pogodbo in Statutom.

Dialog med NCB in tretjimi osebami, tudi če temelji na zakonski obveznosti zagotavljanja informacij in izmenjave mnenj, pa je združljiv z neodvisnostjo centralnih bank pod pogojem, da:

  • to ne privede do poseganja v neodvisnost članov organov odločanja NCB;
  • je posebni status guvernerjev v njihovi funkciji članov organov odločanja ECB v celoti spoštovan in
  • so upoštevane zahteve po zaupnosti, ki izhajajo iz Statuta[36].
Razrešnica v zvezi z dolžnostmi članov organov odločanja NCB

Statutarne določbe o razrešnici v zvezi z dolžnostmi članov organov odločanja NCB (npr. v povezavi z računovodskimi izkazi), ki jo podelijo tretje osebe (npr. vlade), bi morale vsebovati ustrezna varovala, da takšno pooblastilo ne bi škodljivo vplivalo na možnost posameznega člana organov odločanja NCB, da samostojno sprejema odločitve v zvezi z nalogami, povezanimi z ESCB (ali izvaja odločitve, sprejete na ravni ESCB). Priporoča se, da se v statut NCB vključi izrecna določba s tem namenom.

Osebna neodvisnost

Določba Statuta o varnosti položaja za člane organov odločanja NCB dodatno varuje neodvisnost centralnih bank. Guvernerji NCB so člani Razširjenega sveta ECB in postanejo člani Sveta ECB, ko njihove države članice sprejmejo euro. Guvernerjev NCB ni mogoče šteti za predstavnike države članice, kadar opravljajo svojo funkcijo članov Sveta ECB ali Razširjenega sveta ECB[37]. Člen 14.2 Statuta določa, da morajo statuti NCB zlasti predpisovati najmanj petletni mandat za guvernerje. Ta člen tudi varuje pred tem, da bi bili guvernerji samovoljno razrešeni funkcije, ker določa, da so lahko razrešeni funkcije le, če ne izpolnjujejo več pogojev, ki se zahtevajo za opravljanje njihovih dolžnosti, ali če so zagrešili hujšo kršitev. Člen 14.2 Statuta določa, da je v takih primerih mogoče zadevo predložiti Sodišču Evropske unije, ki je pristojno za razglasitev ničnosti odločitve na nacionalni ravni, sprejete za to, da se guverner razreši funkcije[38]. Začasna prepoved opravljanja funkcije guvernerja lahko dejansko pomeni njegovo razrešitev funkcije za namene člena 14.2 Statuta[39]. Statuti NCB morajo spoštovati to določbo, kot je določeno v nadaljevanju.

Člen 130 Pogodbe prepoveduje nacionalnim vladam in drugim organom, da bi vplivali na člane organov odločanja NCB pri opravljanju njihovih nalog. Države članice zlasti ne smejo poskušati vplivati na člane organov odločanja NCB tako, da bi spremenile nacionalno zakonodajo, ki vpliva na njihove prejemke, kar bi načelno moralo veljati le za imenovanja v prihodnje[40].

Minimalno trajanje mandata guvernerjev

V skladu s členom 14.2 Statuta morajo statuti NCB določiti najmanj petletni mandat za guvernerja. To ne izključuje daljšega mandata, medtem ko zaradi mandata za nedoločen čas statuta ni treba prilagoditi, če so razlogi, zaradi katerih se guverner razreši funkcije, skladni s tistimi iz člena 14.2 Statuta. Krajših obdobij ni mogoče upravičiti, tudi če se uporabijo samo v prehodnem obdobju[41]. Nacionalna zakonodaja, ki določa starostno mejo za obvezno upokojitev, bi morala zagotoviti, da starostna meja za upokojitev ne prekinja minimalnega obdobja trajanja mandata, določenega v členu 14.2 Statuta, ki prevlada nad kakršno koli starostno mejo za obvezno upokojitev, če ta velja za guvernerja[42]. Če se statut NCB spremeni, morajo zakonske spremembe ščititi varnost položaja guvernerja in drugih članov organov odločanja, ki sodelujejo pri opravljanju nalog, povezanih z ESCB[43].

Razlogi, zaradi katerih so lahko guvernerji razrešeni funkcije

Statuti NCB morajo zagotoviti, da guvernerjev ni mogoče razrešiti iz drugih razlogov kot tistih, ki so omenjeni v členu 14.2 Statuta. Namen zahteve iz navedenega člena je preprečiti organom, ki sodelujejo pri imenovanju guvernerjev, zlasti zadevni vladi ali parlamentu, da bi samovoljno razrešili guvernerja. Statuti NCB bi se morali sklicevati na člen 14.2 Statuta, vključiti njegove določbe in navesti njihov vir ali črtati vsakršno nezdružljivost z razlogi za razrešitev funkcije, določenimi v členu 14.2, ali pa sploh ne bi smeli omenjati razlogov za razrešitev funkcije (ker se člen 14.2 uporablja neposredno)[44]. Po izvolitvi ali imenovanju guvernerji ne smejo biti razrešeni funkcije pod pogoji, ki niso navedeni v členu 14.2 Statuta, tudi če še niso prevzeli svojih dolžnosti. Ker so pogoji, pod katerimi je lahko guverner razrešen funkcije, samostojni pojmi prava Unije, njihova uporaba in razlaga nista odvisni od nacionalnega okvira[45]. Na koncu je Sodišče Evropske unije pristojno, da v skladu s pooblastili, ki jih ima na podlagi drugega pododstavka člena 14.2 Statuta, preveri, ali je bila odločitev o tem, da se guverner nacionalne centralne banke razreši funkcije, utemeljena z zadostnimi indici za to, da je storil hujšo kršitev, s katero je mogoče upravičiti ta ukrep[46].

Varnost položaja in razlogi za razrešitev funkcije za člane organov odločanja NCB, razen guvernerjev, ki sodelujejo pri opravljanju nalog, povezanih z ESCB

Z uporabo enakih pravil, kakor veljajo za varnost položaja guvernerja in razloge za njegovo razrešitev funkcije, tudi za druge člane organov odločanja NCB, ki sodelujejo pri opravljanju nalog, povezanih z ESCB, se ščiti tudi osebna neodvisnost navedenih oseb[47]. Določbe člena 14.2 Statuta niso omejene na varnost položaja samo za guvernerje, člen 130 Pogodbe in člen 7 Statuta pa omenjata »člane organov odločanja« NCB in ne izrecno guvernerjev. To še zlasti velja, če je guverner »prvi med enakimi« med sodelavci z enakovrednimi glasovalnimi pravicami ali če ti člani sodelujejo pri opravljanju nalog, povezanih z ESCB.

Pravica do sodne presoje

Člani organov odločanja NCB morajo imeti pravico, da vsako odločitev o svoji razrešitvi funkcije predložijo neodvisnemu sodišču, da bi se omejila morebitna politična samovolja pri vrednotenju razlogov za tako odločitev.

Člen 14.2 Statuta določa, da lahko guvernerji NCB, ki so bili razrešeni funkcije, to odločitev predložijo Sodišču Evropske unije. Nacionalna zakonodaja bi se morala sklicevati na Statut ali pa sploh ne bi smela omenjati pravice do predložitve takšne odločitve Sodišču Evropske unije (ker se člen 14.2 Statuta uporablja neposredno). Sodišče Evropske unije je pristojno za razglasitev ničnosti nacionalnega ukrepa, če ugotovi, da je ta v nasprotju s pravom Unije[48].

Nacionalna zakonodaja bi morala predvideti tudi pravico, da nacionalna sodišča presojajo odločitev o razrešitvi vseh drugih članov organov odločanja NCB, ki sodelujejo pri opravljanju nalog, povezanih z ESCB. Ta pravica je lahko del splošnega prava ali v obliki posebne določbe. Čeprav je ta pravica morda na voljo po splošnem pravu, bi bilo iz razlogov pravne varnosti priporočljivo takšno pravico do presoje izrecno opredeliti.

Varovala pred nasprotjem interesov

Osebna neodvisnost pomeni tudi zagotavljanje, da ne pride do nasprotja interesov med dolžnostmi članov organov odločanja NCB, ki sodelujejo pri opravljanju nalog, povezanih z ESCB, v zvezi z njihovimi NCB (in guvernerjev v zvezi z ECB) ter morebitnimi drugimi funkcijami, ki jih opravljajo ti člani organov odločanja in bi lahko ogrozile njihovo osebno neodvisnost[49]. Načelno je članstvo v organu odločanja, ki sodeluje pri opravljanju nalog, povezanih z ESCB, nezdružljivo z opravljanjem drugih funkcij, ki bi lahko povzročile nasprotje interesov. Člani teh organov odločanja zlasti ne smejo imeti funkcije ali interesa, ki bi lahko vplival na njihove dejavnosti, bodisi preko funkcije v izvršilni ali zakonodajni veji države ali v regionalni ali lokalni upravi ali preko vključenosti v poslovno organizacijo. Posebno pozornost je treba posvetiti temu, da se prepreči morebitno nasprotje interesov pri neizvršilnih članih organov odločanja.

Finančna neodvisnost

Splošna neodvisnost NCB bi bila ogrožena, če NCB ne bi mogla avtonomno razpolagati z zadostnimi finančnimi sredstvi za izpolnjevanje svojega mandata, tj. za opravljanje nalog, povezanih z ESCB, kar se zahteva od nje po Pogodbi in Statutu[50].

Države članice ne smejo spraviti svojih NCB v položaj, v katerem imajo nezadostna finančna sredstva ali nezadosten neto lastniški kapital[51] za opravljanje nalog, povezanih z ESCB ali Eurosistemom, kakor je ustrezno. Opozoriti velja, da člena 28.1 in 30.4 Statuta določata možnost, da ECB od NCB zahteva dodatne prispevke v kapital ECB in dodatne prenose deviznih rezerv[52]. Poleg tega člen 33.2 Statuta določa[53], da v primeru, če ima ECB izgubo, ki je ni mogoče v celoti pokriti iz splošnega rezervnega sklada, Svet ECB lahko odloči, da bo preostalo izgubo pokril iz denarnih prihodkov v določenem poslovnem letu sorazmerno z višino in do višine zneskov, porazdeljenih NCB. Načelo finančne neodvisnosti pomeni, da je za skladnost s temi določbami potrebno, da je NCB zmožna opravljati svoje funkcije v nezmanjšanem obsegu.

Poleg tega načelo finančne neodvisnosti zahteva, da mora imeti NCB dovolj sredstev za opravljanje ne le svojih nalog, povezanih z ESCB, temveč tudi svojih nacionalnih nalog (npr. nadziranje finančnega sektorja, financiranje svoje uprave in lastnih operacij ali zagotavljanje izredne likvidnostne pomoči[54]).

Iz vseh zgoraj navedenih razlogov finančna neodvisnost pomeni tudi, da bi morala NCB vedno imeti dovolj kapitala. Zlasti bi se bilo treba izogniti vsaki situaciji, ko bi bil neto lastniški kapital NCB skozi daljše obdobje pod ravnjo statutarnega kapitala ali celo negativen, vključno s primeri, ko se izgube, ki presegajo raven kapitala in rezerv, prenašajo[55][56]. Vsaka takšna situacija lahko negativno vpliva na zmožnost NCB, da opravlja svoje naloge, povezane z ESCB, pa tudi svoje nacionalne naloge. Poleg tega lahko takšna situacija vpliva na zaupanje v denarno politiko Eurosistema. Zato bi morala država članica v primeru, da neto lastniški kapital NCB postane manjši od statutarnega kapitala ali celo negativen, NCB zagotoviti ustrezen znesek kapitala najmanj do ravni statutarnega kapitala v razumnem času, da bi se spoštovalo načelo finančne neodvisnosti. Kar zadeva ECB, je pomembnost tega vprašanja že potrdil Svet s sprejetjem Uredbe Sveta (ES) št. 1009/2000 z dne 8. maja 2000 o povečanju kapitala Evropske centralne banke[57]. Ta Svetu ECB omogoča odločanje o dejanskem povečanju kapitala ECB, namenjenem ohranjanju ustreznega lastnega kapitala, ki je potreben za delovanje ECB[58]; NCB bi morale biti finančno sposobne, da se odzovejo na takšno odločitev ECB.

Koncept finančne neodvisnosti bi bilo treba oceniti z vidika, ali lahko katera koli tretja oseba bodisi neposredno bodisi posredno vpliva ne le na naloge NCB, temveč tudi na njeno zmožnost, da izpolnjuje svoj mandat, tako operativno v smislu delovne sile kot finančno v smislu ustreznih finančnih sredstev. V tej zvezi so posebej pomembni spodaj navedeni vidiki finančne neodvisnosti[59]. To so značilnosti finančne neodvisnosti, pri katerih so NCB najbolj ranljive za zunanje vplive.

Določanje proračuna

Če ima tretja oseba pooblastilo, da določi ali vpliva na proračun NCB, je to nezdružljivo s finančno neodvisnostjo, razen če zakon vsebuje varovalno klavzulo, po kateri takšno pooblastilo ne posega v finančna sredstva, ki so potrebna za izvajanje nalog NCB, povezanih z ESCB[60].

Računovodska pravila

Računovodski izkazi se morajo pripravljati v skladu s splošnimi računovodskimi pravili ali v skladu s pravili, ki jih opredelijo organi odločanja NCB. Če pa takšna pravila opredelijo tretje osebe, morajo pravila vsaj upoštevati predloge organov odločanja NCB.

Letne računovodske izkaze bi morali sprejeti organi odločanja NCB s pomočjo neodvisnih računovodij in so lahko predmet naknadne odobritve tretjih oseb (npr. vlade ali parlamenta). Organi odločanja NCB bi morali imeti možnost, da o izračunih dobička odločajo neodvisno in strokovno.

Kadar je delovanje NCB predmet nadzora državnega revizijskega urada ali podobnega organa, ki je pristojen za nadzor uporabe javnih finančnih sredstev, mora biti obseg tega nadzora jasno opredeljen v pravnem okviru[61], ne sme posegati v dejavnost neodvisnih zunanjih revizorjev NCB[62] in dodatno, v skladu z načelom institucionalne neodvisnosti, mora biti skladen s prepovedjo dajanja navodil NCB in njenim organom odločanja in ne sme posegati v naloge NCB, ki so povezane z ESCB[63]. Državna revizija bi morala biti opravljena na nepolitični, neodvisni in izključno strokovni osnovi[64].

Razdelitev dobička, kapital in finančne rezervacije NCB

V zvezi z razdelitvijo dobička lahko statut NCB predpisuje, kako se njen dobiček razdeli. Če takšnih določb ni, bi morali o razdelitvi dobička odločati organi odločanja NCB na strokovni podlagi, ta odločitev pa ne sme biti predmet diskrecije tretjih oseb, razen če obstaja izrecna varovalna klavzula, ki določa, da to ne posega v finančna sredstva, ki so potrebna za izvajanje nalog NCB, povezanih z ESCB, in tudi njihovih nacionalnih nalog[65].

Dobiček se lahko dodeli državnemu proračunu šele potem, ko se pokrije kakršna koli akumulirana izguba iz prejšnjih let[66] in se ustvarijo finančne rezervacije, ki se štejejo za potrebne za zavarovanje realne vrednosti kapitala in sredstev NCB. Začasni ali posamični zakonodajni ukrepi, ki vsebujejo navodila nacionalnim centralnim bankam v zvezi z razdelitvijo njihovega dobička, so nedopustni[67]. Podobno bi tudi davek na nerealizirani kapitalski dobiček NCB posegel v načelo finančne neodvisnosti[68].

Država članica ne sme uveljavljati znižanj kapitala NCB brez predhodne privolitve organov odločanja NCB, česar cilj je zagotoviti, da NCB ohrani dovolj finančnih sredstev za izpolnjevanje svojega mandata kot članica ESCB po členu 127(2) Pogodbe in Statutu. Iz istega razloga se lahko kakršno koli spreminjanje pravil za razdelitev dobička NCB sproži in o njem odloča le v tesnem sodelovanju z NCB, ki najlažje oceni potrebno raven svojih rezerv[69]. V zvezi s finančnimi rezervacijami ali blažilniki mora biti NCB omogočeno, da neodvisno oblikujejo finančne rezervacije za zaščito realne vrednosti svojega kapitala in sredstev. Države članice tudi ne smejo ovirati NCB pri oblikovanju rezerv do ravni, ki je potrebna, da lahko članica ESCB izpolnjuje svoje naloge[70].

Finančna odgovornost za nadzorne organe

V večini držav članic finančni nadzorni organi delujejo v okviru NCB. To ne povzroča težav, če so takšni organi predmet neodvisnega odločanja NCB. Če pa zakon določa ločeno odločanje takšnih nadzornih organov, je pomembno zagotoviti, da njihove odločitve ne ogrožajo finančnih sredstev NCB kot celote. V takšnih primerih bi morala nacionalna zakonodaja omogočati NCB, da ima končni nadzor nad vsemi odločitvami nadzornih organov, ki bi lahko vplivale na neodvisnost NCB, predvsem na njeno finančno neodvisnost[71].

Avtonomija pri kadrovskih zadevah

Države članice ne smejo poslabšati možnosti NCB, da zaposli in obdrži usposobljen kader, ki ga NCB potrebuje za neodvisno opravljanje nalog, dodeljenih s Pogodbo in Statutom[72]. NCB prav tako ne sme biti postavljena v položaj, kjer bi imela omejen nadzor ali ne bi imela nadzora nad svojimi zaposlenimi ali kjer bi vlada države članice lahko vplivala na njeno politiko v kadrovskih zadevah[73]. O kakršni koli spremembi zakonodajnih določb o prejemkih članov organov odločanja NCB in njenih zaposlenih se je treba odločiti v tesnem in učinkovitem sodelovanju z NCB[74] in ob upoštevanju njenih stališč, da se zagotovi stalna sposobnost NCB, da neodvisno opravlja svoje naloge[75]. Avtonomija pri kadrovskih zadevah se razteza tudi na vprašanja, povezana s pokojninami za zaposlene. Spremembe, zaradi katerih se znižajo prejemki zaposlenih v NCB, pa ne bi smele posegati v pooblastila NCB, da upravlja svoja finančna sredstva, vključno z denarnimi sredstvi, ki ostanejo zaradi znižanja plač, ki jih izplačuje[76].

Lastništvo in premoženjske pravice

Pravice tretjih oseb, da posredujejo ali izdajajo navodila NCB v zvezi z njenim premoženjem, so nezdružljive z načelom finančne neodvisnosti.

2.2.4 Zaupnost

Obveznost varovanja poslovne skrivnosti, ki velja za zaposlene v ECB in NCB ter člane upravljavskih organov ECB in NCB na podlagi člena 37 Statuta, lahko privede do podobnih določb v statutih NCB ali v zakonodaji držav članic. Primarnost prava Unije in pravil, sprejetih na njegovi podlagi, pomeni tudi, da morajo biti nacionalni zakoni o dostopu tretjih oseb do dokumentov skladni z ustreznimi določbami prava Unije, vključno s členom 37 Statuta, in ne smejo privesti do kršitve ureditve zaupnosti v ESCB[77]. Dostop državnega revizijskega urada ali podobnega organa do zaupnih informacij in dokumentov NCB mora biti omejen na to, kar je nujno za opravljanje zakonskih nalog organa, ki informacije prejme, ter ne sme posegati v neodvisnost ESCB in ureditev zaupnosti v ESCB, ki velja za člane organov odločanja in zaposlene NCB[78]. NCB bi morale zagotoviti, da bodo ti organi varovali zaupnost razkritih informacij in dokumentov na ustrezni ravni, kakršne se držijo NCB.

2.2.5 Prepoved denarnega financiranja in privilegiranega dostopa

Glede prepovedi denarnega financiranja in privilegiranega dostopa je morala biti nacionalna zakonodaja držav članic, ki so se pridružile EU leta 2004, 2007 ali 2013, prilagojena tako, da je združljiva z ustreznimi določbami Pogodbe in Statuta, ter veljavna 1. maja 2004, 1. januarja 2007 oziroma 1. julija 2013. Švedska je morala potrebne prilagoditve uveljaviti do 1. januarja 1995.

Prepoved denarnega financiranja

Člen 123(1) Pogodbe prepoveduje prekoračitve pozitivnega stanja na računu ali druge oblike kreditov pri ECB ali NCB v korist institucij, organov, uradov ali agencij EU, institucionalnih enot centralne, regionalne ali lokalne ravni države ter drugih oseb javnega prava ali v korist javnih podjetij držav članic.

Prav tako prepoveduje, da bi ECB ali NCB neposredno od teh subjektov javnega sektorja kupovale dolžniške instrumente. Pogodba vsebuje eno izjemo od te prepovedi denarnega financiranja: ne uporablja se za kreditne institucije v javni lasti, ki jih je treba pri zagotavljanju rezerv s strani centralnih bank obravnavati enako kakor zasebne kreditne institucije (člen 123(2) Pogodbe). Poleg tega lahko ECB in NCB nastopajo kot fiskalni agenti za zgoraj navedene organe javnega sektorja (člen 21.2 Statuta). Natančno področje uporabe prepovedi denarnega financiranja je podrobneje opredeljeno v Uredbi Sveta (ES) št. 3603/93 z dne 13. decembra 1993 o opredelitvi pojmov za uporabo prepovedi iz členov 104 in 104b(1) Pogodbe[79], v skladu s katero prepoved vključuje vsako financiranje obveznosti javnega sektorja do tretjih oseb.

Prepoved denarnega financiranja je bistvenega pomena za zagotovitev, da se ne ovira poglavitnega cilja denarne politike (namreč ohranjanja stabilnosti cen). Poleg tega financiranje javnega sektorja s strani centralne banke zmanjšuje prisilo k fiskalni disciplini. Zato je treba prepoved razlagati široko, da se zagotovi njena dosledna uporaba, za katero veljajo samo omejene izjeme, vsebovane v členu 123(2) Pogodbe in Uredbi (ES) št. 3603/93. Tako se prepoved, čeprav člen 123(1) Pogodbe govori izrecno o »kreditih«, tj. z obveznostjo vračila sredstev, še toliko bolj uporablja za druge oblike financiranja, tj. brez obveznosti vračila.

Splošno stališče ECB o združljivosti nacionalne zakonodaje s to prepovedjo se je najprej razvilo v okviru posvetovanj držav članic z ECB glede osnutkov nacionalne zakonodaje na podlagi členov 127(4) in 282(5) Pogodbe[80].

Nacionalna zakonodaja, ki se nanaša na prepoved denarnega financiranja

Če nacionalni pravni predpisi zrcalijo člen 123 Pogodbe ali Uredbo (ES) št. 3603/93, ne smejo ožiti področja uporabe prepovedi denarnega financiranja ali razširjati izjem, ki veljajo po pravu EU. Na primer, nacionalna zakonodaja, ki določa, da NCB financira finančne obveznosti države članice do mednarodnih finančnih institucij ali tretjih držav, je načeloma nezdružljiva s prepovedjo denarnega financiranja. Uredba (ES) št. 3603/93 določa izjemo, da lahko NCB financirajo obveznosti javnega sektorja nasproti MDS, če ima to financiranje za posledico terjatve do tujine, ki imajo vse značilnosti rezervnih sredstev[81]. Značilnosti, ki so relevantne za ugotavljanje, ali imajo terjatve kakovost rezervnih imetij, se nanašajo na to, so terjatve razpoložljive na zahtevo za izpolnitev potreb po financiranju plačilne bilance in druge povezane namene, kar pomeni, da morata biti zagotovljeni kreditna kakovost in likvidnost teh terjatev[82].

Financiranje javnega sektorja ali obveznosti javnega sektorja do tretjih oseb

Nacionalna zakonodaja ne sme zahtevati, da NCB financira bodisi opravljanje funkcij drugih organov javnega sektorja bodisi obveznosti javnega sektorja do tretjih oseb. To prav tako velja za prenos novih nalog na NCB. Za ta namen je treba v posameznem primeru oceniti, ali je naloga, ki naj bi se prenesla na NCB, naloga centralne banke ali naloga države, tj. naloga v okviru odgovornosti države[83]. Z drugimi besedami, vzpostavljena morajo biti zadostna varovala, s katerimi se zagotovi, da se ne zaobide cilj prepovedi denarnega financiranja. Svet ECB je odobril merila za ugotavljanje, kaj se lahko šteje, da sodi v okvir obveznosti javnega sektorja v smislu Uredbe (ES) št. 3603/93, ali, z drugimi besedami, kaj predstavlja nalogo države[84]. Da se zagotovi skladnost s prepovedjo denarnega financiranja, mora biti nova naloga, ki se zaupa NCB, v celoti in ustrezno plačana, če ta naloga: (a) ni naloga centralne banke ali ukrep, ki olajšuje opravljanje naloge centralne banke, ali (b) je povezana z nalogo države in se opravlja v interesu države[85]. Pomembna merila za to, da se nova naloga opredeli za nalogo države, so: Pomembna merila za to, da se nova naloga opredeli za nalogo države, so: (a) njena neobičajnost; (b) dejstvo, da se izvaja v imenu in izključnem interesu države, in (c) njen vpliv na institucionalno, finančno in osebno neodvisnost NCB. Nova naloga se zlasti lahko opredeli za nalogo države, če njeno opravljanje izpolnjuje katerega od naslednjih pogojev: (a) zaradi njega nastaja nasprotje interesov v razmerju do obstoječih nalog centralne banke; (b) je nesorazmerno s finančnimi ali organizacijskimi zmožnostmi NCB; (c) ne sodi v institucionalno ureditev NCB; (d) zaradi njega nastajajo znatna finančna tveganja ter (e) člane organov odločanja NCB izpostavlja političnim tveganjem, ki so nesorazmerna in lahko nanje negativno vplivajo z vidika osebne neodvisnosti[86].

Nekatere nove naloge, prenesene na NCB, ki jih je ECB štela za naloge države, so: (a) naloge v zvezi s financiranjem skladov ali finančnih ureditev za reševanje in sistemi jamstva za vloge ali odškodninskimi shemami za vlagatelje[87]; (b) naloge v zvezi z vzpostavitvijo centralnega registra številk bančnih računov[88]; (c) naloge kreditnega mediatorja[89]; (d) naloge v zvezi z zbiranjem, vodenjem in obdelovanjem podatkov za podporo izračunavanja prenosov zavarovalnih premij[90]; (e) naloge v zvezi z varstvom konkurence na trgu hipotekarnih posojil[91]; (f) naloge v zvezi z zagotavljanjem virov organom, ki so neodvisni od NCB in delujejo kot podaljšek države[92]; (g) naloge informacijskega organa za namen olajšanja čezmejne izterjave dolgov v civilnih in gospodarskih zadevah[93]; (h) naloge v zvezi z vzpostavitvijo baze podatkov o zavarovalnih zahtevkih[94]; (i) naloge v zvezi z izvajanjem znanstvenih analiz v imenu in za račun državnih subjektov[95] ter (j) naloge v zvezi s pripravljenostjo za nacionalno obrambo, ki presegajo naloge notranjega načrtovanja ravnanja centralne banke v izrednih razmerah[96]. Nasprotno so lahko naloge centralne banke med drugim nadzorne naloge[97] ali naloge, povezane s temi nadzornimi nalogami, kot so naloge v zvezi z varstvom potrošnikov na področju finančnih storitev[98] ali skladnostjo kreditnih institucij z zahtevami za prestrukturiranje posojil[99], nadzor družb za odkup kreditov[100] ali družb za finančni zakup[101], nadzor dajalcev potrošniških kreditov in njihovih posrednikov[102], izdajanje dovoljenj ponudnikom mikroposojil in njihov nadzor[103], nadzor agencij za poročanje o boniteti komitentov[104], nadzor upravljavcev referenčnih obrestnih mer[105], nadzorne naloge za zagotavljanje skladnosti z zakonodajo Unije na področju investicijskih storitev in produktov[106], naloge v zvezi s pregledom plačilnih shem[107], naloge v zvezi z nadzorom nad pravili, povezanimi z enotnim območjem plačil v eurih[108], naloge v zvezi z nadzorom nad izdajanjem kritih obveznic s strani kreditnih institucij[109], naloge v zvezi z uporabo in uveljavljanjem zakonodaje Unije o plačilnih računih[110], upravne naloge v zvezi z reševanjem ali nekatere naloge v zvezi z upravljanjem sistemov jamstva za vloge ali sistemov za zaščito vlagateljev[111] ali naloge v zvezi z vodenjem in upravljanjem kreditnih registrov[112].

Poleg tega NCB ne sme zagotoviti premostitvenega financiranja, da bi državi članici omogočila, da izpolni svoje obveznosti iz državnih poroštev za obveznosti bank[113]. Tudi razdelitev dobička centralne banke, ki ni bil v celoti realiziran, obračunan in revidiran, ni skladna s prepovedjo denarnega financiranja. Da bi spoštovali prepoved denarnega financiranja, znesek, dodeljen državnemu proračunu v skladu z veljavnimi pravili za razdelitev dobička, ne sme biti plačan, tudi delno ne, iz rezerv NCB. Pravila za razdelitev dobička torej ne smejo posegati v rezerve NCB. Poleg tega je treba v primeru prenosa sredstev NCB na državo zagotoviti plačilo po tržni vrednosti, prenos in plačilo pa morata biti istočasna[114].

Podobno ni dovoljeno poseganje v opravljanje drugih nalog Eurosistema, kot je upravljanje deviznih rezerv, z uvajanjem obdavčitve teoretičnih in nerealiziranih kapitalskih dobičkov, saj bi to pomenilo obliko centralnobančnega kreditiranja javnega sektorja prek vnaprejšnje razdelitve prihodnjih in negotovih dobičkov[115].

Prevzem odgovornosti javnega sektorja

Nacionalna zakonodaja, ki zahteva, da NCB prevzame odgovornosti prej neodvisnega javnega organa zaradi nacionalne reorganizacije nekaterih nalog in dolžnosti (na primer v okviru prenosa nekaterih nadzornih nalog, ki jih je prej opravljala država ali neodvisne javne oblasti ali organi, na NCB), ne da bi bila NCB popolnoma ločena od vseh finančnih obveznosti, ki izhajajo iz prejšnjih dejavnosti takšnega organa, je nezdružljiva s prepovedjo denarnega financiranja[116]. Prav tako je s prepovedjo denarnega financiranja nezdružljiva nacionalna zakonodaja, ki v številnih okoliščinah zahteva, da NCB pridobi odobritev vlade, preden izvede ukrepe za reševanje, odgovornosti NCB pa ne omejuje na njene upravne akte[117]. V tem smislu tudi nacionalna zakonodaja, ki zahteva, da mora NCB izplačati odškodnino, v delu, kjer bi zaradi nje NCB prevzela obveznost države, ne bi bila skladna s prepovedjo denarnega financiranja[118].

Finančna podpora za kreditne in/ali finančne institucije

Nacionalna zakonodaja, ki določa, da NCB financira kreditne institucije, kar odobri neodvisno in s polno diskrecijo, razen v povezavi z nalogami centralnega bančništva (kot so operacije denarne politike, plačilnih sistemov ali začasne likvidnostne podpore), zlasti da podpira insolventne kreditne in/ali druge finančne institucije, je nezdružljiva s prepovedjo denarnega financiranja.

To zlasti velja za podporo insolventnim kreditnim institucijam. Razlog je v tem, da bi NCB s financiranjem insolventne kreditne institucije prevzela nalogo države[119]. Enaka vprašanja se pojavijo v primeru, če bi Eurosistem financiral kreditno institucijo, ki je bila z namenom povrnitve njene solventnosti dokapitalizirana z neposredno naložbo dolžniških instrumentov, ki jih izda država, za katere ni alternativnih, na trgu temelječih virov financiranja (v nadaljnjem besedilu: dokapitalizacijske obveznice), in bi se te obveznice uporabile kot zavarovanje. V primeru take državne dokapitalizacije kreditne institucije z neposredno naložbo dokapitalizacijskih obveznic naknadna uporaba teh obveznic kot zavarovanje pri likvidnostnih operacijah centralne banke sproža vprašanja v zvezi z denarnim financiranjem[120]. Izredna likvidnostna pomoč, ki jo NCB neodvisno in s polno diskrecijo odobri solventni kreditni instituciji na podlagi dodatnega jamstva v obliki državnega poroštva, mora izpolnjevati naslednja merila: (i) zagotovljeno mora biti, da je posojilo, ki ga da NCB, karseda kratkoročno; (ii) ogroženi morajo biti vidiki sistemske stabilnosti; (iii) ne sme biti dvoma glede pravne veljavnosti in izvršljivosti državnega poroštva po veljavnem nacionalnem pravu ter (iv) ne sme biti dvoma glede ekonomske ustreznosti državnega poroštva, ki mora kriti tako glavnico kot obresti na posojilo[121].

V ta namen bi bilo treba preučiti možnost vključitve sklicevanj na člen 123 Pogodbe v nacionalno zakonodajo.

Finančna podpora za sklade ali finančne ureditve za reševanje in sisteme zavarovanja vlog ali odškodninske sheme za vlagatelje

Če NCB financira sklad za reševanje ali sklad za jamstvo za vloge, ki je »oseba javnega prava« v smislu člena 123(1) Pogodbe, to ni združljivo s prepovedjo denarnega financiranja. Oseba je oseba »javnega prava«, če ima vse naslednje značilnosti: (a) ustanovljena je s posebnim namenom zadovoljevanja potreb v splošnem interesu, ki ni industrijske ali komercialne narave; (b) ima pravno osebnost in (c) je močno odvisna od subjektov javnega sektorja iz člena 123(1) Pogodbe. Močna odvisnost od teh subjektov javnega sektorja se domneva, če ti zagotavljajo večino financiranja osebe, če izvajajo upravljavski nadzor nad njo ali če imenujejo več kot polovico članov njenega upravnega odbora, uprave ali nadzornega sveta[122].

Medtem ko se na splošno šteje, da so upravne naloge v zvezi z reševanjem povezane z nalogami, ki so navedene v členu 127(5) Pogodbe, financiranje kakršnega koli sklada ali finančne ureditve za reševanje ni skladno s prepovedjo denarnega financiranja, tudi če se financiranje ne zagotovi »osebi javnega prava«[123]. Kadar NCB deluje kot organ za reševanje, v nobenem primeru ne sme prevzeti ali financirati nobene obveznosti premostitvene institucije ali nosilca upravljanja sredstev[124]. V ta namen bi morala nacionalna zakonodaja pojasniti, da NCB ne bo prevzela ali financirala nobenih obveznosti teh subjektov[125].

Direktiva o sistemih jamstva za vloge[126] in Direktiva o odškodninskih shemah za vlagatelje[127] določata, da morajo stroške financiranja sistemov jamstva za vloge in odškodninskih shem za vlagatelje nositi kreditne institucije oziroma investicijska podjetja sama. Razen, če gre za financiranje »osebe javnega prava«, bi bila nacionalna zakonodaja, ki določa, da NCB financira nacionalni sistem za zavarovanje vlog za kreditne institucije ali nacionalno odškodninsko shemo za vlagatelje za investicijska podjetja, združljiva s prepovedjo denarnega financiranja samo, če bi bilo tako financiranje kratkoročno, če bi reševalo nujne situacije, če bi bili izpostavljeni vidiki sistemske stabilnosti in če bi odločanje ostalo v diskreciji NCB[128]. V ta namen bi bilo treba preučiti možnost vključitve sklicevanj na člen 123 Pogodbe v nacionalno zakonodajo. Kadar NCB uveljavlja svojo diskrecijsko pravico, da odobri posojilo, mora zagotoviti, da dejansko ne prevzema naloge države[129]. Centralnobančna podpora za sisteme jamstva za vloge zlasti ne sme voditi v sistematično vnaprejšnje financiranje[130].

Funkcija fiskalnega agenta

Člen 21.2 Statuta določa, da »ECB in nacionalne centralne banke lahko nastopajo kot fiskalni agenti« za »institucije, organe, urade ali agencije Unije, institucionalne enote centralne, regionalne ali lokalne ravni države ter druge osebe javnega prava ali javna podjetja držav članic«. Namen člena 21.2 Statuta je, da se po prenosu pristojnosti za denarno politiko na Eurosistem pojasni, da lahko NCB nadaljujejo z opravljanjem storitev fiskalnega agenta, ki jih tradicionalno opravljajo za države in druge javne subjekte, ne da bi s tem kršile prepoved denarnega financiranja. Poleg tega Uredba (ES) št. 3603/93 določa vrsto izrecnih in ozko opredeljenih izjem od prepovedi denarnega financiranja v zvezi s funkcijo fiskalnega agenta: (i) posojila čez dan, odobrena javnemu sektorju, so dovoljena, če so omejena na en dan in brez možnosti podaljšanja[131]; (ii) knjiženje čekov, izdanih s strani tretjih oseb, v dobro računa javnega sektorja, še preden je bila izplačilna banka obremenjena, je dovoljeno, če je rok, ki je potekel od prejema čeka, v skladu z običajnim rokom za unovčenje čekov s strani zadevne NCB, pod pogojem, da so morebitni dobički iz naslova valutacije izrednega značaja, zadevajo manjše zneske in jih je mogoče izravnati v kratkem času[132]; in (iii) imetništvo kovancev, ki jih je izdal javni sektor in so bili knjiženi v dobro njegovega računa, je dovoljeno, če znesek takih sredstev ne preseže 10% vseh kovancev v obtoku[133].

Nacionalna zakonodaja o funkciji fiskalnega agenta bi morala biti združljiva s pravom EU na splošno in posebej s prepovedjo denarnega financiranja[134]. Ob upoštevanju izrecnega priznanja opravljanja storitev fiskalnega agenta, ki je legitimna tradicionalna funkcija NCB, v členu 21.2 Statuta je opravljanje storitev fiskalnega agenta s strani centralnih bank skladno s prepovedjo denarnega financiranja, pod pogojem, da takšne storitve ostanejo znotraj funkcije fiskalnega agenta in ne predstavljajo centralnobančnega financiranja obveznosti javnega sektorja do tretjih oseb ali centralnobančnega kreditiranja javnega sektorja zunaj ozko opredeljenih izjem, določenih v Uredbi (ES) št. 3603/93[135]. Nacionalna zakonodaja, ki omogoča, da NCB sprejema vloge države in vodi račune države, ne sproža vprašanj v zvezi s spoštovanjem prepovedi denarnega financiranja, dokler take določbe ne omogočajo posojanja, vključno s prekoračitvami stanja na računih preko noči. Do vprašanja glede spoštovanja prepovedi denarnega financiranja pa bi prišlo, na primer, če bi nacionalna zakonodaja omogočala obrestovanje vlog ali stanj na tekočih računih po obrestni meri, ki je višja in ne enaka ali nižja od tržnih obrestnih mer. Obrestovanje, ki presega tržne obrestne mere, predstavlja dejansko posojilo, ki je v nasprotju s ciljem prepovedi denarnega financiranja in bi torej ta cilj lahko ogrozilo. Za vsako obrestovanje sredstev na računu je bistveno, da upošteva tržne parametre, še posebej pa je pomembno uskladiti obrestno mero za vloge z njihovo zapadlostjo[136]. Poleg navedenega ne sproža vprašanj v zvezi z denarnim financiranjem, če NCB brezplačno opravlja storitve fiskalnega agenta, pod pogojem, da gre za osrednje storitve fiskalnega agenta[137].

Prepoved privilegiranega dostopa

Člen 124 Pogodbe določa, da so prepovedani »vsi ukrepi, ki ne temeljijo na načelih skrbnega in varnega poslovanja in ki vzpostavljajo privilegiran dostop institucij, organov, uradov ali agencij Unije, institucionalnih enot centralne, regionalne ali lokalne ravni države ter drugih oseb javnega prava ali javnih podjetij držav članic do finančnih institucij«. Kot pri prepovedi denarnega financiranja je tudi pri prepovedi privilegiranega dostopa cilj spodbuditi države članice k vodenju trdne proračunske politike, tako da denarno financiranje javnofinančnega primanjkljaja ali privilegiran dostop javnih organov do finančnih trgov ne bi vodil do čezmernega zadolževanja ali prevelikega primanjkljaja držav članic[138].

Po členu 1(1) Uredbe Sveta (ES) št. 3604/93[139] se privilegiran dostop razume kot vsi zakoni, predpisi ali drugi zavezujoči pravni akti, sprejeti v okviru izvajanja javne oblasti, ki: (a) finančne institucije obvezujejo, da prevzamejo ali posedujejo obveznosti institucij ali organov EU, institucionalnih enot centralnih, regionalnih, lokalnih ali drugih ravni države ter drugih oseb javnega prava ali javnih podjetij držav članic, ali (b) podeljujejo davčne olajšave, od katerih lahko imajo korist le finančne institucije, ali finančne olajšave, ki niso v skladu z načeli tržnega gospodarstva, zato da spodbujajo te institucije k pridobivanju in imetništvu tovrstnih obveznosti.

NCB kot javni organi ne smejo sprejeti ukrepov, ki zagotavljajo javnemu sektorju privilegiran dostop do finančnih institucij, če takšni ukrepi ne temeljijo na načelih skrbnega in varnega poslovanja. Poleg tega se pravila NCB o mobilizaciji ali zastavi dolžniških instrumentov ne smejo uporabiti tako, da se zaobide prepoved privilegiranega dostopa[140]. Zakonodaja držav članic na tem področju ne sme vzpostaviti takšnega privilegiranega dostopa.

Člen 2 Uredbe (ES) št. 3604/93 opredeljuje načela skrbnega in varnega poslovanja oziroma »skrbno presojo« kot tisto, ki daje podlago nacionalnim zakonom, drugim predpisom ali upravnim ukrepom, ki temeljijo na pravu EU ali so z njim v skladu, in je namenjena spodbujanju trdnosti finančnih institucij, torej krepitvi stabilnosti celotnega finančnega sistema in zaščiti strank teh institucij. S skrbno presojo se poskuša zagotoviti, da banke ostanejo solventne v odnosu do svojih vlagateljev[141]. Na področju bonitetnega nadzora je sekundarna zakonodaja EU vzpostavila številne zahteve za zagotovitev trdnosti kreditnih institucij[142]. »Kreditna institucija« je opredeljena kot družba, katere dejavnost je sprejemanje vlog ali drugih vračljivih sredstev od javnosti in dajanje kreditov za svoj račun[143]. Dalje, kreditne institucije, za katere se običajno uporablja poimenovanje »banke«, potrebujejo za opravljanje storitev dovoljenje pristojnega organa države članice[144].

Čeprav je obvezne rezerve mogoče razumeti kot del bonitetnih zahtev, tvorijo del operativnega okvira NCB in se uporabljajo kot instrument denarne politike v večini gospodarstev, vključno z euroobmočjem[145]. V tej zvezi odstavek 2 Priloge I k Smernici ECB/2014/60[146] navaja, da je cilj sistema obveznih rezerv Eurosistema predvsem stabilizacija obrestnih mer denarnega trga in ustvarjanje (ali povečanje) strukturnega likvidnostnega primanjkljaja[147]. ECB zahteva, da imajo kreditne institucije, ustanovljene v euroobmočju, zahtevane obvezne rezerve (v obliki depozitov) na računu pri svoji NCB[148].

To poročilo se osredotoča na združljivost nacionalne zakonodaje ali pravil, ki so jih sprejele NCB, in statutov NCB s prepovedjo privilegiranega dostopa iz Pogodbe. Vendar pa to poročilo ne posega v oceno, ali se zakoni, drugi predpisi, pravila ali upravni akti v državah članicah pod pretvezo načel skrbnega in varnega poslovanja uporabljajo tako, da se zaobide prepoved privilegiranega dostopa. Takšna ocena presega okvir tega poročila.

2.2.6 Enoten zapis eura

Člen 3(4) Pogodbe o Evropski uniji določa, da »Unija vzpostavi ekonomsko in monetarno unijo, katere valuta je euro«. V besedilu Pogodb v vseh verodostojnih jezikih, ki se zapisujejo z uporabo latinske abecede, se euro v prvem sklonu ednine dosledno zapisuje kot »euro«. V besedilu v grški abecedi se euro zapisuje »ευρώ«, v besedilu v cirilici pa »евро«[149]. Skladno s tem Uredba Sveta (ES) št. 974/98 z dne 3. maja 1998 o uvedbi eura[150] pojasnjuje, da mora biti ime enotne valute enako v vseh uradnih jezikih EU, ob upoštevanju obstoja različnih abeced. Pogodbi tako zahtevata enoten zapis besede »euro« v prvem sklonu ednine v vseh pravnih predpisih EU in nacionalnih pravnih predpisih, ob upoštevanju obstoja različnih abeced.

Glede na izključno pristojnost EU, da določi ime enotne valute, so vsa odstopanja od tega pravila nezdružljiva s Pogodbama in bi morala biti odpravljena[151]. Medtem ko to načelo velja za vso nacionalno zakonodajo, se ocena v poglavjih po državah osredotoča na statute NCB in zakonodajo o prehodu na euro.

2.2.7 Pravna integracija NCB v Eurosistem

Določbe v nacionalni zakonodaji (zlasti v statutu NCB, pa tudi v drugi zakonodaji), ki bi preprečevale opravljanje nalog, povezanih z Eurosistemom, ali skladnost z odločitvami ECB, so nezdružljive z učinkovitim delovanjem Eurosistema, ko zadevna država članica sprejme euro. Zato je treba nacionalno zakonodajo prilagoditi, da se zagotovi združljivost s Pogodbo in Statutom, kar zadeva naloge, povezane z Eurosistemom. Da bi bila nacionalna zakonodaja skladna s členom 131 Pogodbe, jo je bilo treba prilagoditi, da se je zagotovila njena združljivost od datuma ustanovitve ESCB (kar zadeva Švedsko) in od 1. maja 2004, 1. januarja 2007 oziroma 1. julija 2013 (kar zadeva države članice, ki so se pridružile EU na navedene datume). Vendar pa lahko statutarne zahteve v zvezi s polno pravno integracijo NCB v Eurosistem začnejo veljati šele v trenutku, ko začne veljati navedena polna integracija, tj. na datum, ko država članica z odstopanjem sprejme euro.

Glavna področja, obravnavana v tem poročilu, so tista, na katerih bi statutarne določbe lahko ovirale skladnost NCB z zahtevami Eurosistema. To vključuje določbe, (a) ki bi lahko preprečile udeležbo NCB pri izvajanju enotne denarne politike, kot jo opredelijo organi odločanja ECB, (b) ki bi lahko ovirale guvernerja pri izpolnjevanju dolžnosti, ki jih ima kot član Sveta ECB, (c) ki ne spoštujejo posebnih pravic ECB, (d) ki ne priznavajo, da je izključna pristojnost za opravljanje nalog, povezanih z ESCB, v državah članicah, katerih valuta je euro, nepreklicno prenesena na Unijo[152], ali (e) v skladu s katerimi NCB pri opravljanju nalog, povezanih z ESCB, zavezujejo odločitve nacionalnih organov, ki so v nasprotju s pravnimi akti ECB. Razlikuje se med cilji ekonomske politike, nalogami, finančnimi določbami, politiko deviznega tečaja in mednarodnim sodelovanjem. Nazadnje so navedena še druga področja, na katerih je morda potrebna prilagoditev statutov NCB.

Cilji ekonomske politike

Za polno integracijo NCB v Eurosistem morajo biti njeni statutarni cilji združljivi s cilji ESCB, opredeljenimi v členu 2 Statuta. To med drugim pomeni, da je treba statutarne cilje z »nacionalnim priokusom« – na primer, kjer se statutarne določbe sklicujejo na obveznost izvajanja denarne politike v okviru splošne ekonomske politike zadevne države članice – prilagoditi. Poleg tega morajo biti sekundarni cilji NCB skladni z obveznostjo – in vanjo ne smejo posegati –, da podpira splošne ekonomske politike EU z namenom prispevati k doseganju ciljev EU, opredeljenih v členu 3 Pogodbe o Evropski uniji, ta obveznost pa je tudi sama cilj, za katerega je navedeno, da ne posega v ohranjanje stabilnosti cen[153].

Naloge

Naloge NCB države članice, katere valuta je euro, so glede na status navedene NCB kot sestavnega dela Eurosistema v pretežni meri določene s Pogodbo in Statutom. Da bi bile določbe o nalogah v statutu NCB skladne s členom 131 Pogodbe, jih je treba primerjati z ustreznimi določbami Pogodbe in Statuta, vsakršno nezdružljivost pa je treba odpraviti[154]. To velja za vsako določbo, ki po sprejetju eura in integraciji v Eurosistem predstavlja oviro pri izvajanju nalog, povezanih z ESCB, in predvsem za določbe, ki ne spoštujejo pooblastil ESCB na podlagi poglavja IV Statuta.

Vsi nacionalni pravni predpisi v zvezi z denarno politiko morajo priznavati, da se mora denarna politika EU izvajati v okviru Eurosistema[155]. Statut NCB lahko vsebuje določbe o instrumentih denarne politike. Takšne določbe bi morale biti primerljive s tistimi iz Pogodbe in Statuta, vsakršno nezdružljivost pa je treba odpraviti, da se doseže skladnost s členom 131 Pogodbe.

Spremljanje javnofinančnih gibanj je naloga, ki jo NCB redno opravlja, da bi ustrezno ocenila, kakšno naravnanost naj zavzame denarna politika. NCB lahko na podlagi svoje dejavnosti spremljanja in neodvisnosti svetovanja tudi predstavijo svoje poglede na zadevna javnofinančna gibanja z namenom prispevati k pravilnemu delovanju evropske monetarne unije. Spremljanje javnofinančnih gibanj s strani NCB za namene denarne politike bi moralo temeljiti na polnem dostopu do vseh pomembnih javnofinančnih podatkov. Zato bi NCB morale imeti brezpogojen, pravočasen in avtomatičen dostop do vse pomembne javnofinančne statistike. Toda vloga NCB ne bi smela preseči dejavnosti spremljanja, ki izhajajo iz izpolnjevanja njihovega mandata na področju denarne politike, ali so z izpolnjevanjem slednjega – neposredno ali posredno – povezane[156]. Formalni mandat NCB za ocenjevanje napovedi in javnofinančnih gibanj pomeni funkcijo NCB pri oblikovanju fiskalne politike (in ustrezno odgovornost za to), kar lahko povzroči tveganje spodkopavanja izpolnjevanja mandata Eurosistema na področju denarne politike in neodvisnosti NCB[157].

V povezavi z nacionalnimi zakonodajnimi pobudami zoper pretrese na finančnih trgih je ECB poudarila, da bi se bilo treba izogniti vsakršnim izkrivljanjem nacionalnih segmentov denarnega trga euroobmočja, saj bi to lahko škodovalo izvajanju enotne denarne politike. To velja zlasti za izdajanje državnih poroštev za kritje medbančnih depozitov[158].

Države članice morajo zagotoviti, da nacionalni zakonodajni ukrepi zoper likvidnostne težave podjetij ali profesionalnih posameznikov, na primer njihove dolgove do finančnih institucij, nimajo negativnega vpliva na likvidnost na trgu. Takšni ukrepi zlasti ne smejo biti neskladni z načelom odprtega tržnega gospodarstva, kot je izraženo v členu 3 Pogodbe o Evropski uniji, saj bi to lahko oviralo tok posojil, bistveno vplivalo na stabilnost finančnih institucij in trgov ter tako vplivalo na opravljanje nalog Eurosistema[159].

Nacionalni pravni predpisi, ki dajejo NCB izključno pravico izdajati bankovce, morajo priznavati, da ima po sprejetju eura Svet ECB na podlagi člena 128(1) Pogodbe in člena 16 Statuta izključno pravico odobriti izdajanje eurobankovcev, medtem ko pravica izdajati eurobankovce pripada ECB in NCB. Nacionalne pravne predpise, ki vladi omogočajo, da vpliva na zadeve, kot so apoeni, proizvodnja, obseg in umik eurobankovcev, je treba prav tako razveljaviti ali pa morajo ti priznavati pooblastilo ECB v zvezi z eurobankovci, kot je navedeno v določbah Pogodbe in Statuta. Ne glede na razdelitev odgovornosti v zvezi s kovanci med vladami in NCB morajo zadevne določbe priznavati pooblastila ECB, da po sprejetju eura odobri obseg izdaje eurokovancev. Država članica ne sme obravnavati gotovine v obtoku kot dolg njene NCB do vlade te države članice, saj bi to porušilo koncept enotne valute in bilo nezdružljivo z zahtevami po pravni integraciji v Eurosistem[160].

Kar zadeva upravljanje deviznih rezerv[161], krši Pogodbo vsaka država članica, ki je sprejela euro in ne prenese svojih uradnih deviznih rezerv[162] na svojo NCB. Tudi kakršna koli pravica tretje osebe – na primer vlade ali parlamenta –, da vpliva na odločitve NCB v zvezi z upravljanjem uradnih deviznih rezerv, ne bi bila v skladu s tretjo alineo člena 127(2) Pogodbe. NCB morajo ECB zagotoviti tudi devizne rezerve v sorazmerju s svojim deležem v vpisanem kapitalu ECB. To pomeni, da ne smejo obstajati pravne ovire za NCB pri prenosu deviznih rezerv na ECB.

Kar zadeva statistiko, čeprav uredbe, sprejete na podlagi člena 34.1 Statuta na področju statistike, ne dodeljujejo pravic ali nalagajo obveznosti državam članicam, ki niso sprejele eura, člen 5 Statuta, ki se nanaša na zbiranje statističnih podatkov, velja za vse države članice, ne glede na to, ali so sprejele euro. Zato morajo države članice, katerih valuta ni euro, na nacionalni ravni oblikovati in uvesti vse ukrepe, ki jih štejejo za ustrezne za zbiranje statističnih podatkov, potrebnih za izpolnitev zahtev ECB za statistično poročanje[163] in za pravočasno pripravo na področju statistike, da bi lahko postale države članice, katerih valuta je euro[164]. Nacionalna zakonodaja, ki določa okvir za sodelovanje med NCB in nacionalnimi statističnimi uradi, bi morala zagotavljati neodvisnost NCB pri opravljanju njihovih nalog v statističnem okviru ESCB[165].

Finančne določbe

Finančne določbe v Statutu obsegajo pravila o finančnih poročilih[166], reviziji[167], vpisu kapitala[168], prenosu deviznih rezerv[169] in razporeditvi denarnih prihodkov[170]. NCB morajo biti zmožne izpolnjevati svoje obveznosti na podlagi teh določb, zato je treba razveljaviti vse nezdružljive nacionalne določbe.

Politika deviznega tečaja

Država članica z odstopanjem lahko ohrani nacionalno zakonodajo, ki določa, da je vlada odgovorna za politiko deviznega tečaja te države članice, pri čemer se NCB dodeli svetovalna in/ali izvršilna vloga. Vendar pa mora z dnem, ko država članica sprejme euro, takšna zakonodaja upoštevati, da se je odgovornost za politiko deviznega tečaja v euroobmočju prenesla na raven EU v skladu s členoma 138 in 219 Pogodbe.

Mednarodno sodelovanje

Za sprejetje eura mora biti nacionalna zakonodaja združljiva s členom 6.1 Statuta, ki določa, da na področju mednarodnega sodelovanja, ki vključuje naloge, zaupane Eurosistemu, ECB odloča o načinu zastopanosti ESCB. Nacionalna zakonodaja, ki NCB omogoča, da sodeluje v mednarodnih denarnih institucijah, mora določati, da je tako sodelovanje predmet odobritve ECB (člen 6.2 Statuta).

Razno

Poleg zgornjih vprašanj so pri nekaterih državah članicah še druga področja, na katerih je treba prilagoditi nacionalne določbe (na primer na področju klirinških in plačilnih sistemov ter izmenjave informacij).

3 Stanje ekonomske konvergence

V tem poglavju je predstavljen horizontalni pregled. Nekateri dejavniki, ki so pomembni za skupno oceno, niso zajeti tukaj, temveč v poglavjih 4 in 5.

Pri izpolnjevanju konvergenčnih kriterijev je bil od Konvergenčnega poročila ECB 2020 dosežen omejen napredek, in sicer predvsem zaradi zahtevnih gospodarskih razmer (tabela 3.1). V petih od sedmih pregledanih držav v tem poročilu je inflacija precej nad referenčno vrednostjo (tako kot leta 2020). Od aprila 2020 se je razlika v 12-mesečni povprečni dolgoročni obrestni meri glede na euroobmočje v eni državi rahlo zmanjšala, v treh od sedmih obravnavanih držav v tem poročilu je ostala praktično nespremenjena, medtem ko se je v ostalih treh državah povečala, čeprav v različni meri. Dolgoročna obrestna mera je bila nad referenčno vrednostjo v dveh državah in precej nad referenčno vrednostjo v eni državi (v primerjavi s samo eno državo, ki je bila leta 2020 nad referenčno vrednostjo). Dve državi (Bolgarija in Hrvaška) sta se julija 2020 pridružili mehanizmu deviznih tečajev (ERM II). Valute nekaterih držav, pregledanih v tem poročilu, so v zadnjih nekaj letih občutno nihale v primerjavi z eurom, nekatere valute pa so zabeležile precejšnjo depreciacijo, potem ko je Rusija 24. februarja 2022 začela invazijo na Ukrajino. V večini držav ni bil dosežen noben napredek pri zmanjševanju javnofinančnih neravnovesij, in sicer zaradi znatnega poslabšanja gospodarske aktivnosti, ki so ga sprožili pandemija COVID-19 in javnofinančni ukrepi za ublažitev njenih posledic.

Ob koncu februarja 2022 so energetske, surovinske, devizne in globalne kapitalske trge pretresli precejšnji šoki, ki izhajajo iz rusko-ukrajinskega konflikta. Takšne motnje so verjetno imele še posebno velik vpliv na srednje- in vzhodnoevropske države. Tako se je inflacija zaradi naraščajočih cen energentov in primarnih surovin nadalje zvišala. Kot kažejo nedavna inflacijska gibanja, so cenovni pritiski obenem vse bolj razširjeni, inflacija pa bi lahko v prihodnjih mesecih ostala povišana in višja, kot je bilo sprva pričakovano, k čemur prispevajo rast cen primarnih surovin zaradi vojne, širjenje cenovnih pritiskov in dodatno zaostrena ozka grla v dobavnih verigah. Ocena o tem, kako velik bo prihodnji vpliv rusko-ukrajinskega konflikta na pregledane države in splošneje na gospodarstvo v EU, je v sedanjem trenutku precej negotova, vpliv pa bo odvisen vsaj od trajanja vojne in od odzivanja različnih politik. Globalne dobavne verige, v katere je EU močno vpeta, so že bile pod stresom zaradi pandemije, medtem ko bi lahko vojna povzročila trajno prerazporeditev dobavnih verig z vplivom na gospodarske obete in raven cen v srednjeročnem obdobju. Celoten vpliv vojnega šoka se bo od države do države razlikoval, pri čemer bo odvisen od trgovinskih in finančnih povezav, izpostavljenosti zvišanju cen primarnih surovin ter intenzivnosti obstoječega skokovitega porasta inflacije.

Tabela 3.1

Pregledna tabela z ekonomskimi kazalniki konvergence

Viri: Evropska komisija (Eurostat, Generalni direktorat za gospodarske in finančne zadeve) in Evropski sistem centralnih bank.
1) Povprečna medletna sprememba v odstotkih. Podatki za leto 2022 se nanašajo na obdobje od maja 2021 do aprila 2022.
2) Označuje, ali je bila država vsaj del leta predmet odločbe Sveta EU o obstoju čezmernega primanjkljaja.
3) Podatki za leto 2022 se nanašajo na obdobje do presečnega datuma za statistične podatke v tem poročilu (25. maj 2022).
4) Kot odstotek BDP. Podatki za leto 2022 so vzeti iz gospodarske napovedi Evropske komisije, pomlad 2022.
5) Medletne spremembe v odstotkih. Pozitivna (negativna) vrednost pomeni apreciacijo (depreciacijo) v razmerju do eura. Podatki za leto 2022 se nanašajo na obdobje od 1. januarja 2020 do 25. maja 2022.
6) Povprečna letna obrestna mera. Podatki za leto 2022 se nanašajo na obdobje od maja 2021 do aprila 2022.
7) Referenčna vrednost za inflacijo, merjeno s HICP, in dolgoročno obrestno mero se nanaša na obdobje od maja 2021 do aprila 2022, pri javnofinančnem saldu in javnem dolgu pa je referenčna vrednost iz člena 126(2) Pogodbe opredeljena v Protokolu (št. 12) o postopku v zvezi s čezmernim primanjkljajem.

Po objavi prejšnjega konvergenčnega poročila leta 2020 je EU prizadel šok zaradi COVID-19, ki je trajal dlje, kot je bilo sprva pričakovano, kar je povzročilo precejšen upad gospodarske aktivnosti v letu 2020, vendar so vse pregledane države od tedaj zabeležile močan odboj. V zadnjem času pa gospodarsko aktivnost zavira rusko-ukrajinski konflikt, ki je izbruhnil februarja 2022 ter bo negativno vplival na gospodarske obete vsaj leta 2022. Izbruh pandemije COVID-19 marca 2020 je povzročil velik upad gospodarske aktivnosti v drugem četrtletju 2020 v vseh pregledanih državah. Postopno odpravljanje zajezitvenih ukrepov in uvedba obsežnih ukrepov javnofinančne, bonitetne in denarne politike, da bi se zmanjšala gospodarska škoda zaradi pandemije, pa sta v naslednjih četrtletjih spodbudila odboj gospodarske aktivnosti. Kljub ozkim grlom na strani ponudbe je gospodarska aktivnost v sedmih pregledanih državah v letu 2021 močno okrevala, k čemur sta največ prispevala okrepljeno domače povpraševanje in dinamična gibanja na trgu dela. Na Hrvaškem je bil eden od dejavnikov tudi močna izvozna uspešnost. Razmere na trgu dela so se hitro izboljšale, ko so se sprostile omejitve, povezane s pandemijo COVID-19, k čemur so prispevali ukrepi različnih politik, ki so jih sprejele oblasti. Zaradi tega je razmere na trgu dela v večini primerov zaznamovalo presežno povpraševanje po delovni sili. V nekaterih državah je bil dosežen nadaljnji napredek pri odpravljanju zunanjih neravnovesij in pri zmanjševanju odvisnosti od zunanjega financiranja. S tem se je povečala odpornost teh držav. Vseeno pa precejšnje makroekonomske in finančne ranljivosti še naprej vztrajajo, čeprav v vsaki državi v drugačni meri. Če države z nižjim BDP na prebivalca teh ranljivosti ne bodo ustrezno odpravile, bodo dolgoročno verjetno upočasnile napredek pri konvergenci, med drugim tudi zaradi odzivanja na negativne zunanje šoke. Od začetka leta 2022 gospodarsko aktivnost in obete zavira rusko-ukrajinski konflikt, ki obenem krepi inflacijske pritiske prek višjih cen energentov in primarnih surovin. Cene primarnih surovin so se močno povečale, v ospredje pa so prišle ranljivosti, ki izhajajo iz velike odvisnosti od uvoženih energentov in nekaterih drugih proizvodnih dejavnikov iz ene države (na primer Rusije).

Kar zadeva kriterij cenovne stabilnosti, je bila povprečna 12-mesečna stopnja inflacije precej nad 4,9-odstotno referenčno vrednostjo v petih od sedmih pregledanih držav v tem poročilu (graf 3.1). Stopnja inflacije je bila precej nad referenčno vrednostjo v Bolgariji, na Češkem, Madžarskem, Poljskem in v Romuniji, pod referenčno vrednostjo je bila na Hrvaškem, precej pod njo pa na Švedskem. V Konvergenčnem poročilu 2020 je bila stopnja inflacije v Bolgariji, na Češkem, Madžarskem, Poljskem in v Romuniji precej nad takratno referenčno vrednostjo, ki je znašala 1,8%.

Graf 3.1

Inflacija, merjena z indeksom HICP

(povprečne medletne spremembe v odstotkih)

Vir: Eurostat.

V času objave poročila je samo Romunija v postopku v zvezi s čezmernim primanjkljajem. Čeprav so štiri pregledane države v letu 2021 presegle referenčno vrednost glede primanjkljaja, ni bil sprožen noben nov postopek v zvezi s čezmernim primanjkljajem. Zaradi krize, povezane s COVID-19, se je proračunski primanjkljaj v letu 2020 v vseh državah strmo povečal in leta 2021 ostal na povišani ravni, razen na Švedskem. V primerjavi z letom prej se je proračunski saldo leta 2021 izboljšal v vseh državah, razen v Bolgariji in na Češkem. Vseeno so imele štiri pregledane države v letu 2021 proračunski primanjkljaj nad 3-odstotno referenčno vrednostjo, pri čemer sta imeli največji primanjkljaj Madžarska in Romunija na ravni 6,8% oziroma 7,1% BDP (graf 3.2). Poleg tega sta referenčno vrednost presegli tudi Bolgarija in Češka, ki sta zabeležili primanjkljaj v višini 4,1% oziroma 5,9% BDP. Po letošnji pomladanski gospodarski napovedi Evropske komisije naj bi se razmerje med primanjkljajem in BDP v letu 2022 izboljšalo v štirih državah, nad 3-odstotno referenčno vrednostjo pa naj bi ostalo v vseh državah, razen na Hrvaškem in Švedskem. Leta 2023 naj bi se proračunski saldo nadalje izboljšal v šestih državah, vendar naj bi še naprej presegal referenčno vrednost na Češkem, Madžarskem, Poljskem in v Romuniji. Kar zadeva kriterij javnega dolga, je bila stopnja javnega dolga v Bolgariji in na Švedskem leta 2021 25,1% oziroma 36,7% BDP (graf 3.3). Na Češkem, Poljskem in v Romuniji je bila stopnja javnega dolga med 40% in 60% BDP. Hrvaška in Madžarska sta bili v letu 2021 (podobno kot v letu 2019) edini državi z javnim dolgom v razmerju do BDP nad 60-odstotno referenčno vrednostjo. V obeh državah se je stopnja javnega dolga od leta 2014 do leta 2019 zmanjševala ter se do konca leta 2019 dovolj hitro približevala ravni 60% BDP. Zaradi pandemije COVID-19 se je stopnja javnega dolga v obeh državah leta 2020 povečala za okoli 15 odstotnih točk BDP, nato pa se je leta 2021 zopet znižala. Ocena srednjeročne vzdržnosti javnega dolga je še posebej pomembna v kontekstu, ko se je splošna odstopna klavzula iz Pakta za stabilnost in rast uporabljala tri leta zapored, tj. v letih 2020, 2021 in 2022. Predvidoma bo ostala v veljavi tudi leta 2023. Evropska komisija je maja 2022 zaključila, da kriterij javnofinančnega primanjkljaja ni bil izpolnjen v Bolgariji, na Češkem in Madžarskem, sodeč po njihovih rezultatih v letu 2021, in tudi na Poljskem, sodeč po načrtovanem primanjkljaju v letu 2022, ter da kriterij javnega dolga ni bil izpolnjen na Madžarskem. Kljub temu je Komisija ob upoštevanju izjemno velike negotovosti, ki so jo povzročile dolgotrajne izredne makroekonomske in javnofinančne posledice pandemije COVID-19 ter ruska invazija na Ukrajino, predlagala, da se v tej fazi ne sproži nov postopek v zvezi s čezmernim primanjkljajem. Vseeno je izjavila, da bo znova ocenila, ali bi bilo relevantno predlagati uvedbo postopka v zvezi s čezmernim primanjkljajem jeseni 2022. Romunija je v postopku v zvezi s čezmernim primanjkljajem, ki je bil sprožen aprila 2020, novembra 2021 pa je bil začasno prekinjen na podlagi doseganja zahtevanega ciljnega skupnega primanjkljaja in fiskalnega napora v letu 2021.

Graf 3.2

Presežek (+) ali primanjkljaj (-) širše opredeljene države

(kot odstotek BDP)

Vir: Eurostat.
Opomba: Podatki za leto 2019 so bili od Konvergenčnega poročila 2020 rahlo popravljeni.

Graf 3.3

Bruto dolg širše opredeljene države

(kot odstotek BDP)

Vir: Eurostat.
Opomba: Podatki za leto 2019 so bili od Konvergenčnega poročila 2020 rahlo popravljeni.

Kar zadeva kriterij deviznega tečaja, so se stranke v ERM II 10. julija 2020 z medsebojnim dogovorom odločile, da se bolgarski lev in hrvaška kuna vključita v ERM II, zato sta ti dve valuti večino dveletnega referenčnega obdobja od 26. maja 2020 do 25. maja 2022 sodelovali v ERM II. Bolgarski lev je bil v ERM II vključen po dvostranskem centralnem tečaju na ravni 1,95583 leva za euro, hrvaška kuna pa je bila vključena po dvostranskem centralnem tečaju na ravni 7,53450 kune za euro.[171] Obe valuti sodelujeta s standardnim razponom nihanja ±15%. Bolgarija je vstopila v mehanizem z obstoječim valutnim odborom kot enostransko zavezo, tako da ECB nima nobenih dodatnih obveznosti. Dogovor o sodelovanju v ERM II je temeljil na številnih zavezah, ki so jih dale bolgarske in hrvaške oblasti (pri čemer so bile nekatere do vključitve njunih valut v ERM II že izpolnjene – »predhodne zaveze«), katerih cilj je do uvedbe eura doseči visoko stopnjo trajne ekonomske konvergence. ECB in Evropska komisija sta spremljali učinkovitost izvajanja teh zavez ter delujeta v skladu s svojim področjem pristojnosti, kot predvidevata Pogodbi in sekundarna zakonodaja. Kar zadeva Hrvaško, so bili izpolnjeni vsi pogoji, predvideni v »povstopnih zavezah« v okviru ERM II, medtem ko je Bolgarija na dobri poti, da jih izpolni. Vseeno je treba doseči nadaljnji napredek pri odpravljanju preostalih pomanjkljivosti na področju preprečevanja pranja denarja v primeru Hrvaške, kot je bilo ugotovljeno v nedavnem poročilu Odbora strokovnjakov Sveta Evrope za ocenjevanje ukrepov za preprečevanje pranja denarja in financiranja terorizma (MONEYVAL). Bolgarski lev v dveletnem referenčnem obdobju ni odstopal od dvostranskega centralnega tečaja, medtem ko je hrvaška kuna izkazovala majhno stopnjo volatilnosti, njen tečaj pa se je gibal blizu centralne paritete. Od vstopa kune v ERM II v juliju 2020 in tudi v celotnem referenčnem obdobju je največje odstopanje navzgor od dvostranskega centralnega tečaja znašalo 1,0%, največje odstopanje navzdol pa 0,8%. Ta odstopanja so bistveno manjša od standardnega razpona nihanja v ERM II. Med valutami, ki ne sodelujejo v ERM II, je romunski lev izkazoval zelo nizko volatilnost, medtem ko je bila volatilnost preostalih valut večino referenčnega obdobja dokaj velika.

Graf 3.4

Dvostranski tečaji v razmerju do eura

(indeks: povprečje maja 2020 = 100; dnevni podatki; 26. maj 2020–25. maj 2022)

Vir: ECB.
Opomba: Povečanje (zmanjšanje) pomeni apreciacijo (depreciacijo) valute.

Kar zadeva konvergenco dolgoročnih obrestnih mer, sta imeli dve od sedmih pregledanih držav dolgoročno obrestno mero nad referenčno vrednostjo, ki znaša 2,6%. Ena država je zabeležila dolgoročno obrestno mero, ki je bila precej nad referenčno vrednostjo (graf 3.5). Obrestna mera je bila nad referenčno vrednostjo na Poljskem in Madžarskem, precej nad njo pa v Romuniji. Najnižje vrednosti – vse pod 1% – so zabeležile Bolgarija, Hrvaška in Švedska. V Konvergenčnem poročilu 2020 je imela samo Romunija dolgoročno obrestno mero nad referenčno vrednostjo, ki je takrat znašala 2,9%.

Graf 3.5

Dolgoročna obrestna mera

(v odstotkih; letno povprečje)

Viri: Eurostat in ECB.

Pri ocenjevanju skladnosti s konvergenčnimi kriteriji je bistven element trajnost. Doseči je treba trajno in ne le trenutno konvergenco. V prvem desetletju ekonomske in monetarne unije (EMU) se je pokazalo, da šibki gospodarski temelji, pretirano ohlapno naravnane makroekonomske politike in nezadostne statistične zmogljivosti na ravni držav ter preveč optimistična pričakovanja glede zbliževanja realnih dohodkov pomenijo tveganje ne samo za zadevno državo, pač pa tudi za nemoteno delovanje euroobmočja kot celote. V drugem desetletju se je pokazalo, da je lahko ekonomska konvergenca zahtevna in traja dolgo časa, če so začetna makroekonomska neravnovesja velika, proces prilagajanja in reformiranja težak ter odpornost proti negativnim šokom šibka. Izpolnjevanje številčnih konvergenčnih kriterijev v določeni časovni točki samo po sebi ni zagotovilo za uspešno članstvo v euroobmočju. Države, ki se pridružujejo euroobmočju, bi zato morale izkazati trajnost svojega konvergenčnega procesa in zmožnost, da so kos trenutnim zavezam in izzivom, ki jih predstavlja sprejetje eura, pri čemer morajo upoštevati, da so mehanizmi medsebojne delitve tveganj v EMU nepopolni. To je v interesu države ter tudi v interesu euroobmočja.

Za trajnostno konvergenco so v več pregledanih državah potrebne trajne prilagoditve politik. Predpogoj za trajnostno konvergenco so makroekonomska stabilnost, spodbudno poslovno okolje z učinkovito gospodarsko strukturo in javnimi institucijami ter zlasti zdrava javnofinančna politika. Za spopadanje z makroekonomskimi šoki je nujna visoka stopnja fleksibilnosti trga dela in trga proizvodov. Nujno je potrebna kultura stabilnosti, pri čemer dobro zasidrana inflacijska pričakovanja prispevajo k vzpostavitvi okolja cenovne stabilnosti. Potrebne so tudi ugodne razmere za učinkovito izrabo kapitala in dela v gospodarstvu, s čimer se bosta povečali skupna faktorska produktivnost in dolgoročna gospodarska rast. Visoka stopnja gospodarske integracije znotraj euroobmočja je potrebna za sinhronizacijo poslovnih ciklov. Poleg tega morajo biti vzpostavljene ustrezne makrobonitetne politike, s katerimi je mogoče preprečiti kopičenje makroekonomskih in finančnih neravnovesij, med katerimi so pretirana rast cen premoženja ter družbeno dragi cikli hitrega povečevanja in krčenja kreditiranja. Vzpostaviti je treba tudi ustrezen okvir za nadzor finančnih institucij. Pri državah, za katere Evropska komisija izvaja poglobljeni pregled v okviru postopka v zvezi z makroekonomskimi neravnotežji, je ključnega pomena odpravljanje neravnovesij v gospodarstvu. Pomemben dejavnik pri gospodarski integraciji in konvergenci je tudi močno institucionalno okolje, vključno s sposobnostjo vsake države, da izvaja gospodarske prilagoditve in zdrave strukturne politike. Sveženj »EU naslednje generacije« je edinstvena priložnost za pospešitev procesa konvergence z euroobmočjem, saj je hitro in učinkovito izvajanje ključnega pomena za uspešnost konvergence.

3.1 Kriterij stabilnosti cen

Aprila 2022 je pet od sedmih pregledanih držav zabeležilo povprečno 12-mesečno stopnjo inflacije precej nad 4,9-odstotno referenčno vrednostjo, kolikor znaša kriterij stabilnosti cen. Ob izbruhu pandemije COVID-19 se je inflacija v euroobmočju leta 2020 precej upočasnila, nato pa se je leta 2021 strmo zvišala, k čemur so največ prispevali bazni učinki, veliko zvišanje cen energentov, zlasti ob koncu leta 2021, ozka grla na strani ponudbe, ki jih je povzročila pandemija, in visoka rast svetovnega blagovnega povpraševanja. Od prejšnjega konvergenčnega poročila je inflacija v večini pregledanih držav sledila podobni dinamiki, toda od maja 2021 do aprila 2022 je bila inflacija višja v Bolgariji, na Češkem, Madžarskem, Poljskem in v Romuniji, k čemur so prispevale višje cene hrane in energentov ter presežno povpraševanje na trgu dela. Ob tem je teh pet držav zabeležilo stopnjo inflacije, ki je bila precej nad referenčno vrednostjo, stopnja inflacije je bila pod referenčno vrednostjo na Hrvaškem, precej pod njo pa na Švedskem. Od začetka leta 2022 konflikt med Rusijo in Ukrajino krepi inflacijske pritiske prek višjih cen energentov in primarnih surovin ter dodatno zaostruje že sedaj obremenjene dobavne verige. Zato se je inflacija v začetku leta 2022 v vseh pregledanih državah še zvišala, čeprav v različni meri.

V zadnjih desetih letih sta se tako povprečna stopnja kot tudi volatilnost inflacije od države do države precej razlikovali (graf 3.6). V tem obdobju sta Madžarska in Romunija zabeležili povprečno stopnjo inflacije nad 2,0%. Na Češkem je povprečna stopnja inflacije znašala 2,0%, na Poljskem pa je bila nekoliko pod to ravnijo. V Bolgariji, na Hrvaškem in Švedskem je inflacija v povprečju znašala okrog 1,0%. V istem obdobju je inflacija nihala znotraj razmeroma širokega razpona v vseh pregledanih državah, razen na Švedskem. V državah, v katerih je razlika v inflaciji glede na euroobmočje pozitivna, je bil v zadnjih desetih letih dosežen omejen napredek pri konvergenci inflacije. Medtem so se razlike v inflaciji v primerjavi z euroobmočjem v referenčnem obdobju od maja 2020 do aprila 2022 od države do države gibale različno.

Graf 3.6

Dolgoročna gibanja indeksa HICP in obeti

(medletne spremembe v odstotkih)

Viri: Eurostat, Evropska komisija (Generalni direktorat za gospodarske in finančne zadeve) in izračuni ECB.
Opombe: Polne črte označujejo medletne odstotne spremembe v mesečnem indeksu HICP. Na osenčenem polju so prikazane projekcije medletne inflacije (HICP) iz gospodarske napovedi Evropske komisije, pomlad 2022.

V številnih državah so bila dolgoročnejša cenovna gibanja odraz bolj volatilnega makroekonomskega okolja. Kar zadeva zadnje desetletje, so bila heterogena cenovna gibanja v pregledanih državah leta 2012 deloma posledica razlik v intenzivnosti gospodarskega okrevanja in ukrepov posameznih držav v zvezi z nadzorovanimi cenami po nenadnem gospodarskem upadu v tem letu. Leta 2013 pa je inflacija v vseh pregledanih državah začela slediti trendu zniževanja ter dosegla zgodovinsko nizko in v več primerih tudi negativno stopnjo. Takšen trend je bil predvsem posledica gibanja svetovnih cen primarnih surovin, šibkih uvoženih inflacijskih pritiskov in vztrajnih prostih zmogljivosti v nekaterih državah. Gibanja svetovnih cen primarnih surovin so imela še posebno velik vpliv na gospodarstva iz srednje in vzhodne Evrope, saj imajo energenti in hrana razmeroma veliko utež v njihovi košarici HICP. V nekaterih pregledanih državah so pritiski na zmanjšanje inflacije izhajali tudi iz znižanja nadzorovanih cen in posrednih davkov oziroma iz okrepitve nominalnega efektivnega deviznega tečaja. V takšnih razmerah je postala denarna politika precej bolj ohlapna. Od leta 2017 se je inflacija precej pospešila zaradi krepitve gospodarske aktivnosti, solidnega domačega povpraševanja ter vse višjih cen energentov in primarnih surovin, kar je v nekaterih pregledanih državah sprožilo zaostrovanje naravnanosti denarne politike. V večini obravnavanih držav v tem poročilu je inflacija leta 2019 in na začetku leta 2020 kljub zunanjim zaviralnim dejavnikom in nižjim cenam energentov ostala visoka, k čemur so prispevali močno domače povpraševanje, vse večje presežno povpraševanje po delovni sili in cene hrane. Izbruh pandemije COVID-19 marca 2020 je povzročil velik upad gospodarske aktivnosti v drugem četrtletju 2020 v vseh pregledanih državah. V nekaterih državah se je inflacija precej upočasnila, v drugih pa je ostala še posebno vztrajna, k čemur so največ prispevale višje cene hrane in storitev ter zaostrene razmere na trgu dela. Kasnejši odboj gospodarske aktivnosti pa sta spodbudila sproščanje zajezitvenih ukrepov in uvedba obsežnih ukrepov javnofinančne, bonitetne in denarne politike s strani nacionalnih organov, da bi kompenzirali gospodarsko škodo, ki jo je povzročila pandemija COVID-19. Ob tem se je inflacija v letu 2021 precej zvišala v vseh pregledanih državah, k čemur sta največ prispevala strmo zvišanje cen energentov, zlasti ob koncu leta 2021, ter neskladje med ponudbo in povpraševanjem, ki so ga sprožili pandemija in odzivi makroekonomske politike. Od začetka leta 2022 inflacijske pritiske krepi konflikt med Rusijo in Ukrajino. Več centralnih bank je tekom leta 2021 in na začetku leta 2022 večkrat močno zvišalo ključne obrestne mere.

Inflacija bo v prihodnjih četrtletjih predvidoma ostala povišana, nato pa naj bi se v obdobju napovedi v vseh pregledanih državah postopoma zniževala. Toda napovedi v sedanjih okoliščinah spremlja znatna negotovost. V dolgoročnejšem obdobju obstajajo razlogi za zaskrbljenost glede vzdržnosti konvergence inflacije v večini obravnavanih držav. Po letošnji pomladanski gospodarski napovedi Evropske komisije naj bi se inflacija leta 2022 precej zvišala v vseh pregledanih državah, nato pa naj bi se v letu 2023 znižala zaradi nižjih cen energentov in primarnih surovin ter popuščanja ozkih grl v dobavnih verigah. Vseeno naj bi inflacija v obdobju napovedi ostala visoka v Bolgariji, na Češkem, Madžarskem, Poljskem in v Romuniji, znatno nad 2,0% pa na Hrvaškem in Švedskem. Tveganja, ki spremljajo inflacijske obete, so nagnjena navzgor v vseh pregledanih državah, saj bi lahko inflacijski pritiski, ki izhajajo iz rusko-ukrajinskega konflikta, vztrajali dlje, kot je bilo pričakovano, ter bi lahko sprožili tudi premik rasti plač in inflacijskih pričakovanj navzgor. Dolgoročneje gledano bo v vseh obravnavanih srednje- in vzhodnoevropskih državah proces dohitevanja najverjetneje povzročil pozitivne razlike v inflaciji v primerjavi z euroobmočjem, saj sta BDP na prebivalca in raven cen še vedno precej nižja kot v euroobmočju, razen če tega ne bo nevtraliziralo zvišanje nominalnega deviznega tečaja.

V okolju, ki naj spodbuja trajnostno stabilnost cen v državah, pregledanih v tem poročilu, so potrebne k stabilnosti usmerjene ekonomske politike, strukturne reforme in ukrepi za varovanje finančne stabilnosti. Za vzpostavitev in ohranjanje okolja, ki prispeva k cenovni stabilnosti, je treba nujno izvajati nadaljnje strukturne reforme in omogočiti dobro delovanje trgov dela. V prihodnje bo pomembno, kako se plače odzivajo na visoko realizirano inflacijo ter kako odražajo rast produktivnosti dela in upoštevajo razmere na trgu dela in gibanja v konkurenčnih državah (graf 3.7). Treba je nadaljevati reforme na trgih proizvodov in dela, da bi se izboljšalo njihovo delovanje ter ohranile ugodne razmere za gospodarsko konjunkturo in rast zaposlenosti. Za to je treba nujno sprejeti ukrepe, ki spodbujajo odločnejše gospodarsko upravljanje in večjo kakovost institucij. Ker je manevrski prostor denarne politike omejen, zlasti v obeh državah, ki sta v ERM II, je nujno, da politike na drugih področjih okrepijo sposobnost teh gospodarstev, da ohranjajo cenovno stabilnost, se spoprimejo s specifičnimi šoki v posameznih državah in preprečijo kopičenje makroekonomskih neravnovesij. Politike na področju finančnega sektorja in nadzorne politike bi morale stremeti k nadaljnjemu varovanju finančne stabilnosti. Za nadaljnjo krepitev zaupanja v finančni sistem bi morali pristojni nacionalni organi še naprej izboljševati svoje nadzorniške prakse, in sicer med drugim z upoštevanjem veljavnih priporočil relevantnih mednarodnih in evropskih organov in s tesnim sodelovanjem z nacionalnimi nadzorniki iz drugih držav članic EU v kolegijih nadzornikov.

Graf 3.7

Kumulativna rast HICP in nominalnih stroškov dela na enoto proizvoda v obdobju 2012–2021

(v odstotnih točkah)

Vir: Eurostat.
Opombe: Graf prikazuje kumulativno rast stroškov dela na enoto proizvoda na osi y in kumulativno rast HICP na osi x. Polna črta predstavlja simetralo. Rast HICP je izračunana iz mesečnih podatkov, agregiranih na povprečne letne podatke. Modra pika predstavlja agregat euroobmočja, rumene pike predstavljajo sedem obravnavanih držav (so označene), oranžne pike pa predstavljajo ostale države članice (niso označene).

3.2 Kriterij proračunskega stanja države

V času objave poročila je samo Romunija v postopku v zvezi s čezmernim primanjkljajem. V Romuniji je primanjkljaj leta 2019 presegel referenčno vrednost (3% BDP), aprila 2020 pa je bil sprožen postopek v zvezi s čezmernim primanjkljajem. Postopek je začasno prekinjen na podlagi doseganja zahtevanega ciljnega skupnega primanjkljaja in fiskalnega napora v letu 2021. Rok za odpravo čezmernega primanjkljaja je leto 2024. Razmerje med javnofinančnim primanjkljajem in BDP je leta 2021 preseglo referenčno vrednost v štirih državah. Primanjkljaj je bil precej nad referenčno vrednostjo v Bolgariji in na Češkem, kjer je znašal 4,1% oziroma 5,9% BDP, znatno nad referenčno vrednostjo pa je bil na Madžarskem in v Romuniji, kjer je znašal 6,8% oziroma 7,1% BDP. Primanjkljaj na Hrvaškem je ostal tik pod referenčno vrednostjo (2,9% BDP), na Poljskem pa je bil precej pod referenčno vrednostjo (1,9% BDP). Švedska je ostala blizu uravnoteženega proračuna, saj je zabeležila primanjkljaj v višini 0,2% BDP.

Javnofinančni saldo je bil leta 2021 pod ravnijo iz leta 2019 v vseh državah, obravnavanih v tem poročilu, in sicer zaradi gospodarskih posledic pandemije COVID-19 in javnofinančnih ukrepov, sprejetih v odziv nanjo. V letu 2020 se je proračunski saldo poslabšal v vseh državah, saj je kriza zaradi COVID-19 povzročila znatno poslabšanje gospodarske aktivnosti, obenem pa so bili sprejeti javnofinančni ukrepi za ublažitev njenega vpliva. Medtem ko je razmerje med primanjkljajem in BDP v letu 2019 preseglo 3-odstotno referenčno vrednost samo v Romuniji, se je leta 2020 nad to raven zvišalo v šestih državah. Leta 2021 se je proračunski saldo izboljšal v vseh državah, razen v Bolgariji in na Češkem, ko so gospodarstva okrevala, del ukrepov javnofinančne podpore pa je bil umaknjen. Nadaljnje poslabšanje v Bolgariji je posledica močne rasti tekočih izdatkov, medtem ko je poslabšanje na Češkem povezano z dohodninsko reformo.

Evropska komisija za leto 2022 napoveduje, da bo razmerje med primanjkljajem in BDP ostalo pod 3-odstotno referenčno vrednostjo samo na Hrvaškem in Švedskem. Zaradi nadaljnjega izboljšanja gospodarske aktivnosti in umika večine preostalih ukrepov javnofinančne podpore naj bi se proračunski saldo povečal v štirih državah. Medtem ko naj bi na Hrvaškem in Švedskem ostal pod 3-odstotno referenčno vrednostjo, bo po napovedih ostal nad referenčno vrednostjo v Bolgariji in na Poljskem, precej nad njo na Češkem in Madžarskem, znatno nad njo pa v Romuniji.

V letu 2021 je bil delež javnega dolga nad 60% BDP na Hrvaškem in Madžarskem, medtem ko je bil v drugih pregledanih državah javni dolg pod ali precej pod tem pragom (tabela 3.1 in graf 3.3). Delež javnega dolga v razmerju do BDP je bil leta 2021 večji kot leta 2019 v vseh pregledanih državah, in sicer predvsem na račun krize zaradi COVID-19. Stopnja javnega dolga se je povečala za 13,5 odstotne točke BDP v Romuniji, za 11,8 odstotne točke na Češkem, za 11,3 odstotne točke na Madžarskem, za 8,7 odstotne točke na Hrvaškem, za 8,2 odstotne točke na Poljskem, za 5,1 odstotne točke v Bolgariji in za 1,8 odstotne točke na Švedskem. Gledano dolgoročneje, tj. v obdobju med letoma 2012 in 2021, se je razmerje med javnim dolgom in BDP močno povečalo v Romuniji (za 11,7 odstotne točke) in na Hrvaškem (za 10,4 odstotne točke), precej se je povečalo v Bolgariji (za 8,5 odstotne točke), medtem ko se je v drugih državah zmanjšalo.

Evropska komisija za leto 2022 napoveduje povečanje deleža javnega dolga v razmerju do BDP v treh državah. Medtem ko naj bi se delež javnega dolga v štirih državah zmanjšal, naj bi se po napovedih zmerno povečal v Bolgariji in na Češkem in znatno v Romuniji. Napovedi Komisije predvidevajo, da bo stopnja javnega dolga leta 2022 ostala pod oziroma precej pod 60-odstotno referenčno vrednostjo v vseh državah razen na Hrvaškem in Madžarskem.

Čeprav je Evropska komisija ocenila, da več držav v letu 2021 ni izpolnilo kriterija primanjkljaja in javnega dolga, se je odločila, da ne bo sprožila novih postopkov v zvezi s čezmernim primanjkljajem. Evropska komisija je 23. maja 2022 objavila poročilo, pripravljeno v skladu s členom 126(3) Pogodbe, na podlagi podatkov, ki jih je Eurostat potrdil 22. aprila 2021.[172] Ugotovila je, da je bil proračunski primanjkljaj leta 2021 nad in ne blizu referenčne vrednosti (3% BDP) v Bolgariji, na Češkem in Madžarskem. Poleg tega je ugotovila, da Poljska v letu 2022 načrtuje primanjkljaj nad in ne blizu referenčne vrednosti. Preseganje referenčne vrednosti je bilo v vseh pregledanih državah izjemno, kot to določa Pogodba, in predvidoma ne bo začasno na Češkem, Madžarskem in Poljskem. Gledano v celoti analiza kaže, da kriterij primanjkljaja ni bil izpolnjen v Bolgariji, na Češkem, Madžarskem in Poljskem. Poleg tega je Evropska komisija ugotovila, da je bruto javni dolg ob koncu leta 2021 presegal referenčno vrednost (60% BDP) na Hrvaškem in Madžarskem ter da je bila od teh dveh držav samo Hrvaška skladna z referenčno vrednostjo za zmanjšanje dolga. Analiza Komisije torej kaže, da Madžarska ni izpolnjevala kriterija javnega dolga. Vseeno po mnenju Komisije v sedanjih izjemnih gospodarskih razmerah ni upravičeno zahtevati izpolnjevanje referenčne vrednosti za zmanjšanje dolga, saj bi to pomenilo prezahteven in prezgoden fiskalni napor, ki bi lahko ogrozil gospodarsko rast. Obenem je poročilo Komisije izpostavilo, da je imela pandemija COVID-19 še naprej izjemen makroekonomski in javnofinančni vpliv, ki je skupaj z invazijo Rusije na Ukrajino povzročil izredno negotovost, med drugim tudi kar zadeva pripravo podrobnega načrta javnofinančnih prilagoditev. Poleg tega je bila zaradi pandemije in posledičnega hudega gospodarskega upada aktivirana splošna odstopna klavzula iz Pakta za stabilnost in rast, Svet pa je 20. julija 2020 izdal priporočila, v katerih je vsem državam članicam priporočil, naj sprejmejo vse potrebne ukrepe, da se bodo učinkovito odzvale na pandemijo COVID-19, ohranile delovanje gospodarstva in podpirale okrevanje po pandemiji. Evropska komisija je zato v sporočilu z dne 23. maja 2022[173] izjavila, da v sedanji fazi ne predlaga uvedbe novih postopkov v zvezi s čezmernim primanjkljajem, ampak da bo jeseni 2022 znova ocenila, ali bi bilo relevantno predlagati uvedbo postopka v zvezi s čezmernim primanjkljajem.

V prihodnjem obdobju bi morala javnofinančna politika ostati agilna pri odzivanju na spreminjajoče se pandemične razmere, ob sedanjih geopolitičnih razmerah pa je nujno, da države, pregledane v tem poročilu, dosežejo oziroma ohranijo zdravo in vzdržno javnofinančno stanje. Romunija, ki je v postopku v zvezi s čezmernim primanjkljajem, bi morala zagotoviti skladnost s pravili iz Pakta za stabilnost in rast in čezmerni primanjkljaj odpraviti do leta 2024. Druge države bi morale svoj proračunski saldo ponovno znižati pod 3-odstotno referenčno vrednost takoj, ko bo to pandemija dovoljevala, in vzpostaviti blažilnike, ki so potrebni za delovanje avtomatičnih stabilizatorjev. Poleg tega bi morali Hrvaška in Madžarska, katerih razmerje med javnim dolgom in BDP presega referenčno vrednost, zagotoviti, da bo zmanjševanje razmerja zadostno, da bodo fiskalni blažilniki na voljo v primeru prihodnjega gospodarskega upada. Ocena srednjeročne vzdržnosti javnega dolga je še posebej pomembna v kontekstu, ko se je splošna odstopna klavzula iz Pakta za stabilnost in rast uporabljala tri leta zapored, tj. v letih 2020, 2021 in 2022. Predvidoma bo ostala v veljavi tudi leta 2023. Poleg tega je Komisija za leto 2023 pripravila usmeritve za javnofinančne politike v EU, ki so večinoma kvalitativne in drugačne od numeričnih fiskalnih zahtev, ki jih navadno predpisuje Pakt za stabilnost in rast. To je tudi posledica trenutnega revidiranja okvira ekonomskega upravljanja, kar bi lahko privedlo do reformiranega Pakta za stabilnost in rast. Ob odsotnosti numeričnih zahtev glede javnofinančnih prilagoditev bi moralo ocenjevanje javnofinančne vzdržnosti v srednjeročnem obdobju posebno pozornost nameniti sposobnosti držav, da odpravijo javnofinančna neravnovesja. Na splošno bi nadaljnja konsolidacija olajšala reševanje proračunskih izzivov, ki jih prinašajo neugodna demografska gibanja. Zanesljiv državni javnofinančni okvir, ki je popolnoma v skladu s pravili EU in se učinkovito izvaja, bi moral podpreti javnofinančno konsolidacijo in omejiti odstopanja na strani javnofinančnih odhodkov ter hkrati prispevati k temu, da se ne bi ponovno pojavila makroekonomska neravnovesja. Na splošno bi morale biti javnofinančne strategije usklajene z obsežnimi strukturnimi reformami za povečanje potencialne rasti in zaposlenosti. Program »EU naslednje generacije« je treba izvajati učinkovito, da bi se spodbudilo okrevanje in da bi se države prilagodile sedanjim strukturnim spremembam.[174]

3.3 Kriterij deviznega tečaja

V času objave tega poročila bolgarski lev in hrvaška kuna sodelujeta v ERM II. Za valute drugih pregledanih držav članic veljajo različni tečajni režimi.

Stranke v ERM II so se 10. julija 2020 z medsebojnim dogovorom odločile, da se bolgarski lev vključi v ERM II, zato je bolgarski lev večino dveletnega referenčnega obdobja od 26. maja 2020 do 25. maja 2022 sodeloval v ERM II. Bolgarski lev je bil v ERM II vključen po dvostranskem centralnem tečaju na ravni 1,95583 leva za euro s standardnim razponom nihanja ±15%. Bolgarija je vstopila v mehanizem z obstoječim valutnim odborom kot enostransko zavezo, tako da ECB nima nobenih dodatnih obveznosti. Dogovor o sodelovanju v ERM II je temeljil na številnih zavezah, ki so jih dale bolgarske oblasti (pri čemer so bile nekatere do vključitve leva v ERM II že izpolnjene), katerih cilj je do uvedbe eura doseči visoko stopnjo trajne ekonomske konvergence. ECB in Evropska komisija sta spremljali učinkovitost izvajanja teh zavez ter delujeta v skladu s svojim področjem pristojnosti, kot predvidevata Pogodbi in sekundarna zakonodaja. Lev v referenčnem obdobju ni odstopal od dvostranskega centralnega tečaja.

Stranke v ERM II so se 10. julija 2020 z medsebojnim dogovorom odločile, da se hrvaška kuna vključi v ERM II, zato je hrvaška kuna večino dveletnega referenčnega obdobja od 26. maja 2020 do 25. maja 2022 sodelovala v ERM II. Hrvaška kuna je bila v ERM II vključena po dvostranskem centralnem tečaju na ravni 7,53450 kune za euro s standardnim razponom nihanja ±15%. Dogovor o sodelovanju v ERM II je temeljil na številnih zavezah, ki so jih dale hrvaške oblasti (pri čemer so bile nekatere do vključitve kune v ERM II že izpolnjene), katerih cilj je do uvedbe eura doseči visoko stopnjo trajne ekonomske konvergence. ECB in Evropska komisija sta spremljali učinkovitost izvajanja teh zavez ter delujeta v skladu s svojim področjem pristojnosti, kot predvidevata Pogodbi in sekundarna zakonodaja. Ne glede na to, da so bili izpolnjeni vsi pogoji, predvideni v »povstopnih zavezah« v okviru ERM II, je treba doseči nadaljnji napredek, da bi se odpravile pomanjkljivosti na področju preprečevanja pranja denarja, ki so bile ugotovljene v nedavnem poročilu odbora MONEYVAL, ki deluje pod okriljem Sveta Evrope. V referenčnem obdobju je devizni tečaj hrvaške kune izkazoval nizko stopnjo volatilnosti in se je gibal blizu dvostranskega centralnega tečaja. Odstopanje od dvostranskega centralnega tečaja je bilo precej manjše od standardnega razpona nihanja v ERM II.

Za valute, ki ne sodelujejo v ERM II, je veljal režim drsečega ali uravnavano drsečega tečaja, pri čemer je bila za večino značilna razmeroma velika volatilnost tečaja. Romunski lev, za katerega je veljal režim uravnavano drsečega tečaja, je izkazoval zelo majhno stopnjo volatilnosti, medtem ko je za druge valute, ki ne sodelujejo v ERM II, veljal režim drsečega deviznega tečaja, valute pa so izkazovale razmeroma visoko stopnjo volatilnosti tečaja.

3.4 Kriterij dolgoročnih obrestnih mer

V referenčnem obdobju sta dve od sedmih pregledanih držav zabeležili povprečno dolgoročno obrestno mero, ki je bila nad 2,6-odstotno referenčno vrednostjo, ena država pa je bila tik nad to vrednostjo. Države z najnižjo povprečno dolgoročno obrestno mero so bile Švedska (0,4%), Bolgarija (0,5%) in Hrvaška (0,8%). Češka je zabeležila povprečno obrestno mero (2,5%) tik pod referenčno vrednostjo, medtem ko sta imeli Poljska (3,0%) in Madžarska (4,1%) obrestno mero nad referenčno vrednostjo. V Romuniji je bila povprečna obrestna mera (4,7%) precej nad 2,6-odstotno referenčno vrednostjo. Od zadnjega četrtletja 2021 se je 12-mesečna povprečna dolgoročna obrestna mera nezanemarljivo zvišala v skoraj vseh državah, in sicer zaradi povišanih inflacijskih pritiskov in posledic rusko-ukrajinskega konflikta. Prihodnjo dinamiko dolgoročnih obrestnih mer je dokaj težko oceniti zaradi visoke ravni negotovosti glede trajanja prvotnega šoka in njegovega vpliva na gibanje cen in gospodarsko aktivnost.

Od Konvergenčnega poročila 2020 se je razmik med dolgoročno obrestno mero in povprečjem euroobmočja povečal v vseh pregledanih državah. To je posledica vpliva pandemije na javnofinančno in denarno politiko ter tudi cikličnega položaja nekaterih držav v primerjavi z euroobmočjem, hitrejšega odboja gospodarske aktivnosti in močnejših pritiskov na rast cen. Kljub temu so razlike v dolgoročnih obrestnih merah med pregledanimi državami še vedno precejšnje, kar je posledica razlik v cikličnem položaju teh držav ter različnih ocen finančnih trgov glede zunanjih in notranjih ranljivosti, vključno s proračunsko uspešnostjo in obeti za doseganje trajnostne konvergence. Aprila 2022 je bila dolgoročna obrestna mera na Švedskem in v Bolgariji 10 bazičnih točk oziroma 20 bazičnih točk višja od ravni v euroobmočju. Švedska je razvito gospodarstvo, njen finančni sistem pa je močno povezan z euroobmočjem, medtem ko je bolgarski bančni sistem večinoma v lastništvu bank iz euroobmočja, centralna banka pa vzdržuje valutni odbor, tako da se denarne razmere dejansko uvažajo iz euroobmočja. Razlika v obrestnih merah se je v obravnavanem obdobju najbolj povečala na Češkem, Madžarskem, Poljskem in v Romuniji, in sicer od 170 do 350 bazičnih točk. Med pregledanimi državami sta bili Madžarska in Romunija državi z največjo razliko v obrestnih merah, in sicer je na koncu referenčnega obdobja v obeh državah znašala 520 bazičnih točk.

3.5 Drugi relevantni dejavniki

Po ocenah Evropske komisije je večina pregledanih držav dosegla napredek pri odpravljanju neravnovesij v gospodarstvu, dokler procesa popravljanja neravnovesij ni prekinil šok zaradi COVID-19. Evropska komisija se v poročilu o mehanizmu opozarjanja za leto 2022 sklicuje predvsem na zmanjšanje razmerja med javnim dolgom in BDP v ugodnih makroekonomskih razmerah leta 2021. Evropska komisija je zaključila, da je poglobljen pregled upravičen v primeru Hrvaške, Romunije in Švedske. Kar zadeva Hrvaško, je Komisija ugotovila, da so se neravnovesja, povezana z visoko ravnijo zunanjega, zasebnega in javnega dolga v kontekstu nizke potencialne rasti, leta 2021 še naprej zmanjševala in zopet sledijo ugodnemu trendu izpred pandemije. V primeru Romunije je Komisija ugotovila, da je država vstopila v krizo zaradi COVID-19 z ranljivostmi, povezanimi z vse večjim primanjkljajem tekočega računa, vse slabšo zunanjo pozicijo in znatnimi izgubami stroškovne konkurenčnosti. Ob krizi zaradi COVID-19 se je javni dolg povečal, čeprav z nizkih ravni. V primeru Švedske je Komisija ugotovila, da je država v krizo zaradi COVID-19 vstopila z ranljivostmi, povezanimi s tveganji, ki izhajajo iz precenjene vrednosti stanovanj ter visoke in čedalje večje zadolženosti gospodinjstev. Ob krizi zaradi COVID-19 so se stopnja zasebnega dolga, cene stanovanj in stopnja brezposelnosti povečale. Čeprav je Evropska komisija druge pregledane države v tem poročilu razvrstila med tiste, ki nimajo neravnovesij, se tudi te države soočajo z raznimi izzivi.

Zunanja pozicija večine pregledanih držav se je v zadnjih letih stabilizirala. Preglednica v okviru postopka v zvezi z makroekonomskimi neravnotežji kaže, da je povprečni triletni saldo tekočega računa v letih 2020 in 2021 ostal v presežku v skoraj vseh pregledanih državah z izjemo Madžarske, ki je zabeležila rahel primanjkljaj, in Romunije, kjer se je primanjkljaj še povečal (tabela 3.2).

Negativno neto stanje mednarodnih naložb, merjeno kot odstotek BDP, se je v skoraj vseh pregledanih državah sicer zmanjšalo, a ostaja na visoki ravni. Neto obveznosti do tujine v državah srednje in vzhodne Evrope so zabeležene predvsem v postavki neposrednih tujih naložb, ki predstavljajo stabilnejšo obliko financiranja. V letu 2021 je neto stanje mednarodnih naložb na Madžarskem, Poljskem in v Romuniji preseglo okvirni prag, ki znaša −35% BDP. Neto obveznosti do tujine so bile najmanjše na Češkem (15,6% BDP) in v Bolgariji (19,8%), Švedska pa je zabeležila pozitivno neto stanje mednarodnih naložb (17,8% BDP).

Kar zadeva cenovno in stroškovno konkurenčnost, je realni efektivni devizni tečaj, deflacioniran s HICP, med letoma 2019 in 2021 v različni meri apreciiral v večini pregledanih držav, pri čemer je bila edina izjema Švedska. Triletna stopnja rasti stroškov dela na enoto proizvoda, ki je bila v letih pred pandemijo COVID-19 zelo visoka v skoraj vseh pregledanih državah, se je znižala, vendar je še vedno presegala 12-odstotni okvirni prag v Bolgariji, na Češkem in Madžarskem. V petletnem obdobju med letoma 2016 in 2021 je povečanje deleža na izvoznih trgih zabeležila večina držav.

Cene stanovanj so se še naprej zviševale v vseh pregledanih državah. Gibanja na stanovanjskih trgih v EU, ki so bila živahna že pred pandemijo COVID-19, so se v letih 2020 in 2021 še pospešila, pri čemer je v več državah obstajalo tveganje precenjenosti. To zbuja zaskrbljenost, zlasti tam, kjer je zadolženost gospodinjstev visoka ali se hitro povečuje. V nekaterih pregledanih državah so se cene stanovanj še pospešile in dosegle najhitrejšo stopnjo rasti po svetovni finančni krizi. Na Češkem, Madžarskem in Švedskem so cene stanovanj v letu 2021 zabeležile stopnjo rasti, ki je presegala okvirni prag (6%). K rasti cen stanovanj so prispevali številni dejavniki, ki so spodbujali povpraševanje in omejevali ponudbo. Obeti na stanovanjskem trgu so še naprej odvisni od negotovosti, ki je povezana s pandemijo in makroekonomskimi obeti.

Tabela 3.2

Preglednica za spremljanje makroekonomskih neravnovesij

Tabela 3.2a – Zunanja neravnovesja in kazalniki konkurenčnosti


Tabela 3.2b – Notranja neravnovesja in kazalniki brezposelnosti

Viri: Evropska komisija (Eurostat, Generalni direktorat za gospodarske in finančne zadeve) in Evropski sistem centralnih bank.
Opomba: V tabeli so podatki, ki so bili na voljo na dan 25. maja 2022, tj. do presečnega datuma v tem poročilu, in se lahko zato razlikujejo od preglednice v poročilu o mehanizmu opozarjanja za leto 2022, ki je bilo objavljeno novembra 2021.
1) Kot odstotek BDP, triletno povprečje.
2) Kot odstotek BDP.
3) Triletna odstotna sprememba glede na 41 drugih industrijsko razvitih držav. Pozitivna vrednost pomeni izgubo konkurenčnosti.
4) Petletna odstotna sprememba.
5) Triletna odstotna sprememba.
6) Medletna odstotna sprememba.
7) Triletno povprečje.
8) Triletna sprememba v odstotnih točkah.

Zaradi razmeroma dolgega obdobja rasti kreditiranja pred finančno krizo se je v zasebnem nefinančnem sektorju v nekaterih pregledanih državah nakopičila visoka raven dolga, ki pa se sicer zmerno znižuje. To v teh državah še naprej predstavlja glavno ranljivost, čeprav se je rast kreditiranja zasebnega sektorja umirila in v nobeni od pregledanih držav ne presega okvirnega praga, ki znaša 14%. Vseeno pa je Švedska leta 2020 še naprej beležila še posebno veliko stanje zadolženosti zasebnega sektorja, ki je presegalo 200% BDP.

Politike na področju finančnega sektorja v pregledanih državah bi morale biti usmerjene v zagotavljanje plodnega prispevka finančnega sektorja k vzdržni gospodarski rasti in k cenovni stabilnosti, nadzorne politike pa bi morale biti usmerjene v zagotavljanje finančno zdravega in odpornega bančnega sistema, kar je predpogoj za pridružitev enotnemu mehanizmu nadzora (EMN). Za nadaljnjo krepitev zaupanja v finančni sistem bi morali pristojni nacionalni organi še naprej izboljševati svoje nadzorniške prakse, in sicer med drugim z upoštevanjem veljavnih priporočil relevantnih mednarodnih in evropskih organov in s tesnim sodelovanjem z nacionalnimi nadzorniki iz drugih držav članic EU v kolegijih nadzornikov. Potem ko je 1. oktobra 2020 začel veljati okvir o tesnem sodelovanju s centralnima bankama Българска народна банка (Bolgarska narodna banka) in Hrvatska narodna banka, je ECB prevzela odgovornost za (i) neposredni nadzor pomembnih institucij v obeh državah, (ii) skupne postopke v zvezi z vsemi nadzorovanimi subjekti in (iii) pregled nad manj pomembnimi institucijami, ki jih še naprej nadzirajo nacionalni nadzorniki. Od vzpostavitve tesnega sodelovanja s centralnima bankama Българска народна банка (Bolgarska narodna banka) in Hrvatska narodna banka ECB tesno sodeluje z njima, da bi zagotovila nemoteno integracijo v EMN.

Stopnja brezposelnosti se je ob podpori programov subvencioniranja čakanja na delo in drugih ukrepov, ki so jih vlade sprejele med pandemijo, še naprej zniževala v skoraj vseh pregledanih državah. V obravnavanem obdobju se je stopnja brezposelnosti v večini držav, razen na Švedskem, še dodatno znižala in tako v vseh pregledanih državah ostaja pod okvirnim pragom, ki znaša 10%. Češka, Madžarska in Poljska so zabeležile zgodovinsko nizko stopnjo brezposelnosti, nekatere države pa se vse bolj soočajo s pomanjkanjem delovne sile v nekaterih segmentih trga dela.

Močno institucionalno okolje je še en pomemben dejavnik pri analiziranju vzdržnosti gospodarske integracije in konvergence. Nizka kakovost institucij in šibko gospodarsko upravljanje so lahko na primer odraz šibkega poslovnega okolja, neučinkovite javne uprave, davčnih utaj, korupcije, pomanjkanja socialne vključenosti, pomanjkanja transparentnosti, pomanjkanja neodvisnosti sodstva oziroma slabega dostopa do spletnih storitev. V več državah bi izboljšanje kakovosti institucij prispevalo k odpravi obstoječih togosti in dejavnikov, ki zavirajo učinkovito uporabo in razporeditev proizvodnih dejavnikov, s čimer bi se okrepila dolgoročna sposobnost za rast. Šibko institucionalno okolje lahko z oviranjem rasti potencialnega proizvoda spodkoplje tudi sposobnost države, da servisira dolg, in oteži gospodarsko prilagajanje. Poleg tega lahko vpliva tudi na sposobnost države, da izvaja potrebne ukrepe.

Kakovost institucij in gospodarskega upravljanja je razmeroma šibka v vseh pregledanih državah razen na Švedskem – še posebej v Bolgariji, Romuniji, na Hrvaškem in Madžarskem. To lahko pomeni tveganje za gospodarsko odpornost in trajnost konvergence. Specifični institucionalni kazalniki večinoma potrjujejo splošno sliko o slabi kakovosti institucij in gospodarskega upravljanja v večini teh držav, čeprav so med njimi tudi opazne razlike (grafa 3.8 in 3.9).[175] Tako so Bolgarija, Romunija, Hrvaška in Madžarska med državami, ki se soočajo z največjimi izzivi na tem področju v EU.

Graf 3.8

Uvrstitev držav EU glede na kakovost institucij

Viri: Worldwide Governance Indicators 2021 (svetovni kazalniki upravljanja), Svetovna banka; Global Competitiveness Report 2019 (poročilo o globalni konkurenčnosti), World Economic Forum; Corruption Perceptions Index 2021 (indeks zaznave korupcije), Transparency International.
Opombe: Države so uvrščene od ena (najboljša v EU) do 27 (najslabša v EU) in razporejene glede na njihovo povprečno mesto v najnovejši uvrstitvi.

Graf 3.9

Uvrstitev držav EU glede na kakovost institucij po posameznih kazalnikih

Viri: Worldwide Governance Indicators 2021 (svetovni kazalniki upravljanja), Svetovna banka; Global Competitiveness Report 2019 (poročilo o globalni konkurenčnosti), World Economic Forum; Corruption Perceptions Index 2021 (indeks zaznave korupcije), Transparency International.
Opomba: Države so uvrščene od ena (najboljša v EU) do 27 (najslabša v EU) in razporejene glede na njihovo povprečno mesto v najnovejši uvrstitvi.

V večini pregledanih držav so potrebne široko zastavljene strukturne reforme, s čimer se bosta izboljšali gospodarska rast in konkurenčnost. K pospešitvi rasti produktivnosti bi lahko prispevalo izboljšanje lokalnih institucij, gospodarskega upravljanja in poslovnega okolja skupaj z nadaljnjim napredkom pri reformah in privatizaciji državnih podjetij ter pri učinkovitem črpanju sredstev EU. To bi po drugi strani prispevalo k večji konkurenci v ključnih reguliranih sektorjih (npr. v energetiki in prevozu), k manjšim oviram za vstop na trg ter k spodbuditvi nujno potrebnih investicij zasebnega sektorja.

V podporo nemotenemu konvergenčnemu procesu so nujni tudi institucionalni vidiki, povezani s kakovostjo statističnih podatkov. Ti vidiki se med drugim nanašajo na pravno neodvisnost nacionalnih statističnih uradov, njihov upravni nadzor in proračunsko avtonomijo, pravni mandat za zbiranje podatkov in zakonske določbe o statistični zaupnosti, kar je podrobneje opisano v poglavju 6 (glej angleško izdajo poročila).

4 Povzetki po posameznih državah

4.1 Bolgarija

Aprila 2022 je 12-mesečna povprečna stopnja inflacije, merjene s HICP, v Bolgariji znašala 5,9%, kar je precej nad 4,9-odstotno referenčno vrednostjo, kolikor znaša kriterij cenovne stabilnosti. Stopnja inflacije se bo po pričakovanjih v naslednjih mesecih postopno zviševala, k čemur bodo prispevali predvsem višje cene primarnih surovin, širjenje cenovnih pritiskov in dodatne zaostritve ozkih grl v dobavnih verigah zaradi rusko-ukrajinske vojne. V zadnjih desetih letih je stopnja inflacije nihala v razmeroma širokem razponu od –1,7% do 5,9%, pri čemer je bilo povprečje v tem obdobju umirjeno, in sicer na ravni 0,9%. Kar zadeva prihodnje obdobje, obstajajo razlogi za zaskrbljenost glede vzdržnosti konvergence inflacije v Bolgariji na dolgi rok. Ker sta BDP na prebivalca in raven cen v Bolgariji še vedno precej nižja kot v euroobmočju, bo proces dohitevanja najverjetneje povzročil pozitivne razlike v inflaciji v primerjavi z euroobmočjem. Proces dohitevanja mora biti podprt z ustreznimi politikami, da se preprečijo kopičenje pretiranih cenovnih pritiskov in makroekonomska neravnovesja.

V letu 2021 je bil bolgarski javnofinančni primanjkljaj precej nad 3-odstotno referenčno vrednostjo, medtem ko je bilo razmerje med javnim dolgom in BDP precej pod 60-odstotno referenčno vrednostjo. Bolgarija je od leta 2012 v preventivnem delu Pakta za stabilnost in rast. Za leto 2021 je Evropska komisija maja 2022 ugotovila, da je bil javnofinančni primanjkljaj nad in ne blizu referenčne vrednosti 3% BDP. Preseganje referenčne vrednosti je bilo izjemno in začasno. Kljub temu je Komisija ob upoštevanju izjemno velike negotovosti, ki so jo povzročile dolgotrajne izredne makroekonomske in javnofinančne posledice pandemije COVID-19 ter ruska invazija na Ukrajino, predlagala, da se v tej fazi ne sproži nov postopek v zvezi s čezmernim primanjkljajem. Od leta 2012 do leta 2019, torej pred krizo zaradi COVID-19, je Bolgarija brez težav izpolnjevala tako kriterij primanjkljaja (z izjemo leta 2014) kot tudi kriterij javnega dolga. Po letošnji pomladanski gospodarski napovedi Evropske komisije naj bi se javnofinančni položaj izboljšal od leta 2022 zaradi skupnega vpliva postopnega odpravljanja javnofinančnih ukrepov, sprejetih med krizo, in izboljšane gospodarske aktivnosti, pri čemer se še vedno pričakuje, da bo proračunski saldo v letu 2022 ostal višji od 3% BDP, nato pa bo leta 2023 upadel pod to raven. Iz zadnje ocene Evropske komisije o javnofinančni vzdržnosti je razvidno, da se je Bolgarija v srednjeročnem in dolgoročnem obdobju soočala s srednje velikim tveganjem za javnofinančno vzdržnost. Medtem ko bi javnofinančna politika morala ostati agilna pri odzivanju na spreminjajoče se pandemične razmere in ob sedanjih geopolitičnih razmerah, pa so učinkoviti in ciljno usmerjeni ukrepi ter preudarna in rasti prijazna javnofinančna politika ključnega pomena pri varovanju zdravih javnih financ v prihodnje.

Stranke ERM II so se 10. julija 2020 z medsebojnim dogovorom odločile, da se bolgarski lev vključi v ERM II, zato je bolgarski lev večino dveletnega referenčnega obdobja od 26. maja 2020 do 25. maja 2022 sodeloval v ERM II. Bolgarski lev je bil v ERM II vključen po dvostranskem centralnem tečaju na ravni 1,95583 leva za euro s standardnim razponom nihanja ±15%. Bolgarija je vstopila v mehanizem z obstoječim valutnim odborom kot enostransko zavezo, tako da ECB nima nobenih dodatnih obveznosti. Dogovor o sodelovanju v ERM II je temeljil na številnih zavezah, ki so jih dale bolgarske oblasti, pri čemer so bile nekatere do vključitve leva v ERM II že izpolnjene, njihov cilj pa je do uvedbe eura doseči visoko stopnjo trajne ekonomske konvergence. ECB in Evropska komisija spremljata učinkovitost izvajanja teh zavez ter delujeta v skladu s svojim področjem pristojnosti, kot predvidevata Pogodbi in sekundarna zakonodaja. Lev v referenčnem obdobju ni odstopal od dvostranskega centralnega tečaja. Julija 2020 je centralna banka Българска народна банка (Bolgarska narodna banka) sklenila previdnostno linijo valutnih zamenjav z ECB, v okviru katere si je lahko izposodila največ 2 milijardi EUR v zameno za bolgarske leve, da bi zadovoljila morebitne potrebe bolgarskih finančnih institucij po eurski likvidnosti zaradi pandemije. Ker so zamenjave prispevale k zmanjšanju potencialnega tveganja finančnih ranljivosti, je možno, da so dodatno podpirale stabilnost deviznega tečaja v obravnavanem obdobju.

V referenčnem obdobju od maja 2021 do aprila 2022 so bile bolgarske dolgoročne obrestne mere v povprečju na ravni 0,5% in so bile torej precej pod 2,5-odstotno referenčno vrednostjo, kolikor znaša konvergenčni kriterij obrestnih mer. Dolgoročne obrestne mere v Bolgariji se že od leta 2012 znižujejo, in sicer je 12-mesečna povprečna vrednost padla s 5,3% na 0,5%.

Če naj Bolgarija vzpostavi okolje, ki bo prispevalo k vzdržni konvergenci, bodo potrebne k stabilnosti usmerjene ekonomske politike in široko zastavljene strukturne reforme. Kar zadeva makroekonomska neravnovesja, Evropska komisija v poročilu o mehanizmu opozarjanja za leto 2022 Bolgarije ni izbrala za poglobljeni pregled. Na vzdržnost konvergence in gospodarsko odpornost bi ugodno vplivale široko zastavljene reforme, s katerimi bi se okrepili strukturna odpornost, poslovno okolje, finančna stabilnost ter kakovost institucij in gospodarskega upravljanja. Konvergenca v bančnemu nadzoru, dosežena v okviru za tesno sodelovanje, zagotavlja uporabo enotnih nadzornih standardov in tako prispeva k varovanju finančne stabilnosti. Z začetkom veljavnosti okvira za tesno sodelovanje med ECB in centralno banko Българска народна банка (Bolgarska narodna banka) 1. oktobra 2020 je ECB postala odgovorna za neposredni nadzor petih pomembnih institucij in za pregled nad nadzorom 13 manj pomembnih institucij v Bolgariji.

Bolgarska zakonodaja ni skladna z vsemi zahtevami glede neodvisnosti centralne banke, prepovedi denarnega financiranja in pravne integracije v Eurosistem. Bolgarija je država članica EU z odstopanjem in mora zato izpolniti vse zahteve glede prilagajanja po členu 131 Pogodbe.

4.2 Češka

Aprila 2022 je 12-mesečna povprečna stopnja inflacije, merjene s HICP, na Češkem znašala 6,2%, kar je precej nad 4,9-odstotno referenčno vrednostjo, kolikor znaša kriterij cenovne stabilnosti. Stopnja inflacije se bo po pričakovanjih v naslednjih mesecih postopno zviševala, k čemur bodo prispevali predvsem višje cene primarnih surovin, širjenje cenovnih pritiskov in dodatne zaostritve ozkih grl v dobavnih verigah zaradi rusko-ukrajinske vojne. V zadnjih desetih letih je stopnja inflacije nihala v razmeroma širokem razponu od 0,2% do 6,2%, pri čemer je bilo povprečje v tem obdobju zmerno, in sicer na ravni 2,0%. Kar zadeva prihodnje obdobje, obstajajo nekateri razlogi za zaskrbljenost glede vzdržnosti konvergence inflacije na Češkem na dolgi rok. Ker sta BDP na prebivalca in raven cen na Češkem še vedno razmeroma nižja kot v euroobmočju, bi proces dohitevanja lahko povzročil pozitivne razlike v inflaciji v primerjavi z euroobmočjem, razen če tega ne bo odtehtala apreciacija nominalnega tečaja. Proces dohitevanja mora biti podprt s ciljno usmerjenimi ekonomskimi politikami, da se preprečijo kopičenje pretiranih cenovnih pritiskov in makroekonomska neravnovesja.

V letu 2021 je bil češki javnofinančni primanjkljaj precej nad 3-odstotno referenčno vrednostjo, medtem ko je bilo razmerje med javnim dolgom in BDP pod 60-odstotno referenčno vrednostjo. Češka je od leta 2014 v preventivnem delu Pakta za stabilnost in rast. Za leto 2021 je Evropska komisija maja 2022 ugotovila, da je bil javnofinančni primanjkljaj nad in ne blizu referenčne vrednosti 3% BDP. Preseganje referenčne vrednosti je bilo izjemno, ne pa tudi začasno. Kljub temu je Komisija ob upoštevanju izjemno velike negotovosti, ki so jo povzročile dolgotrajne izredne makroekonomske in javnofinančne posledice pandemije COVID-19 ter ruska invazija na Ukrajino, predlagala, da se v tej fazi ne sproži nov postopek v zvezi s čezmernim primanjkljajem. V obdobju pred krizo zaradi COVID-19 je Češka brez težav izpolnjevala kriterij primanjkljaja in kriterij javnega dolga. Medtem ko naj bi se po letošnji pomladanski gospodarski napovedi Evropske komisije javnofinančni položaj izboljšal od leta 2022 zaradi skupnega vpliva izboljšane gospodarske aktivnosti in delnega postopnega odpravljanja javnofinančnih ukrepov, sprejetih med krizo, pa se še vedno pričakuje, da bo proračunski primanjkljaj ostal višji od 3% BDP do konca obdobja napovedi v letu 2023. V zadnji oceni Evropske komisije o javnofinančni vzdržnosti je bilo ugotovljeno, da se je Češka v srednjeročnem obdobju soočala s srednje velikim tveganjem za javnofinančno vzdržnost. Kar zadeva dolgoročno obdobje, je bilo ugotovljeno, da se je soočala z velikim tveganjem, povezanim predvsem s proračunskimi pritiski, ki izhajajo iz staranja prebivalstva in začetnega proračunskega položaja. Medtem ko bi javnofinančna politika morala ostati agilna pri odzivanju na spreminjajoče se pandemične razmere in ob sedanjih geopolitičnih razmerah, pa so učinkoviti in ciljno usmerjeni ukrepi ter preudarna in rasti prijazna javnofinančna politika ključnega pomena pri varovanju zdravih javnih financ v prihodnje.

V dveletnem referenčnem obdobju od 26. maja 2020 do 25. maja 2022 češka krona ni sodelovala v ERM II, pač pa je zanjo veljal režim prilagodljivega tečaja. Tečaj češke krone je bil v referenčnem obdobju v povprečju razmeroma zelo volatilen. Na dan 25. maja 2022 je bil tečaj na ravni 24,6480 krone za 1 euro, tj. 9,6% višji od povprečne ravni v maju 2020.

V referenčnem obdobju od maja 2021 do aprila 2022 so bile češke dolgoročne obrestne mere v povprečju na ravni 2,5% in so bile torej tik pod 2,6-odstotno referenčno vrednostjo, kolikor znaša konvergenčni kriterij obrestnih mer. Dolgoročne obrestne mere na Češkem se že od leta 2012 znižujejo, in sicer je 12-mesečna povprečna vrednost padla s 3,5% na 2,5%.

Za ohranjanje vzdržne konvergence na Češkem so potrebne ciljno usmerjene ekonomske politike, vključno s strukturnimi reformami, ki so namenjene spodbujanju cenovne in makroekonomske stabilnosti. Kar zadeva makroekonomska neravnovesja, Evropska komisija v poročilu o mehanizmu opozarjanja za leto 2022 Češke ni izbrala za poglobljeni pregled. Srednjeročne do dolgoročne ranljivosti so povezane z vzdržnostjo sedanjega modela rasti v državi ter z nekontrolirano alokacijo kapitala in zmogljivosti po gospodarstvu, kar bi lahko ohromilo rast v sektorjih, ki jih je pandemija še posebno močno prizadela. Cilj ekonomskih in finančnih politik bi moral biti, da se z ustrezno alokacijo kapitala na splošno izboljša učinkovitost in poveča produktivnost. V ta namen bo pomembno okrepiti administrativne in institucionalne zmogljivosti (npr. na področjih, kot sta upravljanje in vodenje ter insolventnost) ter odpraviti neučinkovitosti v poslovnem okolju, ki potencialno rast zavirajo s tem, da ovirajo inovacije in razvoj novih poslovnih dejavnosti. Na pomanjkanje delovne sile in kvalificirane delovne sile bi bilo treba odgovoriti tudi s ciljno usmerjenimi strukturnimi politikami in naložbami, mala in srednje velika podjetja pa bi morala imeti lažji dostop do lastniškega financiranja in tveganega kapitala, da bi se povečala sposobnost češkega gospodarstva za rast. Za nadaljnjo krepitev zaupanja v finančni sistem bi morali pristojni nacionalni organi še naprej izboljševati svoje nadzorne prakse, in sicer med drugim z upoštevanjem veljavnih priporočil relevantnih mednarodnih in evropskih organov in s tesnim sodelovanjem z drugimi nacionalnimi nadzorniki iz držav članic EU v relevantnih kolegijih nadzornikov.

Češka zakonodaja ni skladna z vsemi zahtevami glede neodvisnosti centralne banke, prepovedi denarnega financiranja in pravne integracije v Eurosistem. Češka je država članica EU z odstopanjem in mora zato izpolniti vse zahteve glede prilagajanja po členu 131 Pogodbe.

4.3 Hrvaška

Aprila 2022 je 12-mesečna povprečna stopnja inflacije, merjene s HICP, na Hrvaškem znašala 4,7%, kar je pod 4,9-odstotno referenčno vrednostjo, kolikor znaša kriterij cenovne stabilnosti. Stopnja inflacije se bo po pričakovanjih v naslednjih mesecih postopno zviševala, k čemur bodo prispevali predvsem višje cene primarnih surovin, širjenje cenovnih pritiskov in dodatne zaostritve ozkih grl v dobavnih verigah zaradi rusko-ukrajinske vojne. V zadnjih desetih letih je stopnja inflacije nihala v razmeroma širokem razponu od –0,8% do 4,7%, pri čemer je bilo povprečje v tem obdobju umirjeno, in sicer na ravni 1,1%. Kar zadeva prihodnje obdobje, obstajajo razlogi za zaskrbljenost glede vzdržnosti konvergence inflacije na Hrvaškem na dolgi rok. Ker sta BDP na prebivalca in raven cen na Hrvaškem še vedno nižja kot v euroobmočju, bo proces dohitevanja najverjetneje povzročil pozitivne razlike v inflaciji v primerjavi z euroobmočjem. Proces dohitevanja mora biti podprt z ustreznimi politikami, da se preprečijo kopičenje pretiranih cenovnih pritiskov in makroekonomska neravnovesja.

Hrvaški javnofinančni saldo je bil leta 2021 tik pod 3-odstotno referenčno vrednostjo glede primanjkljaja, medtem ko je bila stopnja javnega dolga nad 60-odstotno referenčno vrednostjo, vendar se je zniževala. Hrvaška je od junija 2017 v preventivnem delu Pakta za stabilnost in rast. Ker je bil v letu 2021 delež javnofinančnega primanjkljaja v BDP pod 3-odstotno referenčno vrednostjo in bo v letu 2022 po projekcijah ostal pod tem pragom, je bil kriterij primanjkljaja izpolnjen. Delež javnega dolga je leta 2021 sicer znašal 79,8% BDP, vendar se je znižal za okrog 7,5 odstotne točke glede na najvišjo vrednost (87,3% BDP), ki je bila zabeležena leta 2020, kar je bilo v skladu z referenčno vrednostjo za zmanjšanje dolga, zato to nakazuje izpolnjevanje kriterija javnega dolga. Kriterij primanjkljaja je bil izpolnjen, delež javnega dolga pa se je na Hrvaškem v obdobju 2017–2019 znižal. Za leto 2020 pa je Evropska komisija junija 2021 ugotovila, da je bil javnofinančni primanjkljaj nad in ne blizu referenčne vrednosti 3% BDP. Preseganje referenčne vrednosti je bilo izjemno, ne pa tudi začasno. Poleg tega je hrvaški javni dolg presegel referenčno vrednost 60% BDP in se ni zmanjševal dovolj hitro. Kljub temu pa je ob upoštevanju velike negotovosti, dogovorjenega odziva javnofinančne politike na krizo zaradi COVID-19 in priporočil Sveta z dne 20. julija 2020 Komisija menila, da se trenutno ne bi smela sprejeti odločitev o tem, ali naj se za države članice sproži postopek v zvezi s čezmernim primanjkljajem. Letošnja pomladanska gospodarska napoved Evropske komisije kaže na nadaljnjo skladnost s kriterijem primanjkljaja in kriterijem javnega dolga iz Pakta za stabilnost in rast. Iz zadnje ocene Evropske komisije o javnofinančni vzdržnosti je razvidno, da se je Hrvaška soočala s srednje velikim tveganjem glede vzdržnosti javnega dolga v srednjeročnem in dolgoročnem obdobju. Medtem ko bi javnofinančna politika morala ostati agilna glede na geopolitične razmere, pa so učinkoviti in ciljno usmerjeni ukrepi ter preudarna in rasti prijazna javnofinančna politika skupaj z izvedbo predvidenih javnofinančnih reform iz načrta za okrevanje in odpornost ključnega pomena pri varovanju zdravih javnih financ in pri dolgotrajnem zniževanju stopnje javnega dolga.

Stranke ERM II so se 10. julija 2020 z medsebojnim dogovorom odločile, da se hrvaška kuna vključi v ERM II, zato je hrvaška kuna večino dveletnega referenčnega obdobja od 26. maja 2020 do 25. maja 2022 sodelovala v ERM II. Hrvaška kuna je bila v ERM II vključena po dvostranskem centralnem tečaju na ravni 7,53450 kune za euro s standardnim razponom nihanja ±15%. Dogovor o sodelovanju v ERM II je temeljil na številnih zavezah, ki so jih dale hrvaške oblasti – pri čemer so bile nekatere do vključitve kune v ERM II že izpolnjene – s ciljem, da se do uvedbe eura doseže visoka stopnja trajne ekonomske konvergence. ECB in Evropska komisija sta spremljali učinkovitost izvajanja teh zavez in sta delovali v skladu s svojim področjem pristojnosti, kot predvidevata Pogodbi in sekundarna zakonodaja. V referenčnem obdobju je tečaj hrvaške kune do eura izkazoval nizko stopnjo volatilnosti in se je gibal blizu dvostranskega centralnega tečaja. Odstopanje od dvostranskega centralnega tečaja je bilo precej manjše od standardnega razpona nihanja v ERM II. Na dan 25. maja 2022 je bil tečaj na ravni 7,5355 kune za 1 euro, tj. praktično na ravni dvostranskega centralnega tečaja v ERM II. Aprila 2020 je centralna banka Hrvatska narodna banka sklenila previdnostno linijo valutnih zamenjav z ECB, v okviru katere si je lahko izposodila največ 2 milijardi EUR v zameno za hrvaške kune, da bi zadovoljila morebitne potrebe hrvaških finančnih institucij po eurski likvidnosti zaradi pandemije. Ker so zamenjave prispevale k zmanjšanju potencialnega tveganja finančnih ranljivosti, je možno, da so dodatno podpirale stabilnost deviznega tečaja v obravnavanem obdobju.

V referenčnem obdobju od maja 2021 do aprila 2022 so bile hrvaške dolgoročne obrestne mere v povprečju na ravni 0,8% in so torej ostale pod 2,6-odstotno referenčno vrednostjo, kolikor znaša konvergenčni kriterij obrestnih mer. Dolgoročne obrestne mere na Hrvaškem se že od leta 2012 znižujejo, in sicer je 12-mesečna povprečna vrednost padla s slabih 7% pod 1,0%.

Če naj Hrvaška vzpostavi okolje, ki bo prispevalo k vzdržni konvergenci, bodo potrebne k stabilnosti usmerjene ekonomske politike in široko zastavljene strukturne reforme. Kar zadeva makroekonomska neravnovesja, je Evropska komisija v poročilu o mehanizmu opozarjanja za leto 2022 Hrvaško izbrala za poglobljeni pregled in izpostavila, da so se neravnovesja, povezana z visoko ravnijo zunanjega, zasebnega in javnega dolga v okolju nizke potencialne rasti, v letu 2021 še naprej zmanjševala. Hrvaška bi lahko izkoristila prednosti, ki jih prinašajo strukturne reforme, katerih cilj je izboljšati institucionalno in poslovno okolje, okrepiti konkurenco na trgih proizvodov, zmanjšati poklicno neskladje na trgu dela in pomanjkanje delovne sile ter izboljšati učinkovitost javne uprave in pravosodja. Z začetkom veljavnosti okvira za tesno sodelovanje med ECB in centralno banko Hrvatska narodna banka 1. oktobra 2020 je ECB postala odgovorna za neposredni nadzor osmih pomembnih institucij in za pregled nad nadzorom 15 manj pomembnih institucij na Hrvaškem.

Hrvaška zakonodaja je združljiva s Pogodbama in Statutom, kakor to zahteva člen 131 Pogodbe.

4.4 Madžarska

Aprila 2022 je 12-mesečna povprečna stopnja inflacije, merjene s HICP, na Madžarskem znašala 6,8%, kar je precej nad 4,9-odstotno referenčno vrednostjo, kolikor znaša kriterij cenovne stabilnosti. Stopnja inflacije se bo po pričakovanjih v naslednjih mesecih postopno zviševala, k čemur bodo prispevali predvsem višje cene primarnih surovin, širjenje cenovnih pritiskov in dodatne zaostritve ozkih grl v dobavnih verigah zaradi rusko-ukrajinske vojne. V zadnjih desetih letih je stopnja inflacije nihala v razmeroma širokem razponu od –0,3% do 6,8%, pri čemer je bilo povprečje v tem obdobju povišano, in sicer na ravni 2,5%. Kar zadeva prihodnje obdobje, obstajajo razlogi za zaskrbljenost glede vzdržnosti konvergence inflacije na Madžarskem na dolgi rok. Ker sta BDP na prebivalca in raven cen na Madžarskem še vedno nižja kot v euroobmočju, bo proces dohitevanja najverjetneje povzročil pozitivne razlike v inflaciji v primerjavi z euroobmočjem, razen če tega ne bo odtehtala apreciacija nominalnega tečaja. Proces dohitevanja mora biti podprt z ustreznimi politikami, da se preprečijo kopičenje pretiranih cenovnih pritiskov in makroekonomska neravnovesja.

V letu 2021 je bil madžarski javnofinančni primanjkljaj precej nad 3-odstotno referenčno vrednostjo, javni dolg pa je bil nad 60-odstotno referenčno vrednostjo. Madžarska je od leta 2013 v preventivnem delu Pakta za stabilnost in rast. Za leto 2022 je Evropska komisija ugotovila, da je bil javnofinančni primanjkljaj nad in ne blizu referenčne vrednosti 3% BDP. Preseganje referenčne vrednosti je bilo izjemno, ne pa tudi začasno. Poleg tega je madžarski javni dolg presegel referenčno vrednost 60% BDP in se ni zmanjševal dovolj hitro. Kljub temu je Komisija ob upoštevanju izjemno velike negotovosti, ki so jo povzročile dolgotrajne izredne makroekonomske in javnofinančne posledice pandemije COVID-19 ter ruska invazija na Ukrajino, predlagala, da se v tej fazi ne sproži nov postopek v zvezi s čezmernim primanjkljajem. Po letošnji pomladanski gospodarski napovedi Evropske komisije naj bi se na Madžarskem primanjkljaj po strmem poslabšanju v letih 2020 in 2021 izboljšal, vseeno pa bo leta 2023 predvidoma ostal precej nad 3% BDP. Iz zadnje ocene Evropske komisije o javnofinančni vzdržnosti je razvidno, da se je Madžarska v srednjeročnem obdobju soočala s srednje velikim tveganjem javnofinančnih napetosti in z velikim tveganjem v dolgoročnem obdobju, pri čemer staranje prebivalstva predstavlja izziv za vzdržnost javnih financ. Medtem ko bi javnofinančna politika morala ostati agilna pri odzivanju na spreminjajoče se pandemične razmere in ob sedanjih geopolitičnih razmerah, pa so učinkoviti in ciljno usmerjeni ukrepi ter preudarna in rasti prijazna javnofinančna politika ključnega pomena pri varovanju zdravih javnih financ in pri dolgotrajnem zniževanju stopnje javnega dolga.

V dveletnem referenčnem obdobju od 26. maja 2020 do 25. maja 2022 madžarski forint ni sodeloval v ERM II, temveč je zanj veljal režim prilagodljivega tečaja. Tečaj madžarskega forinta do eura je bil v referenčnem obdobju v povprečju zelo volatilen. Na dan 25. maja 2022 je bil na ravni 388,25 forinta za 1 euro, tj. 10,7% nižji od povprečne ravni v maju 2020. Junija 2020 je centralna banka Magyar Nemzeti Bank sklenila linijo repo poslov z ECB, v okviru katere si je lahko izposodila največ 4 milijarde EUR v zameno za primerno zavarovanje v obliki finančnega premoženja v eurih, da bi zadovoljila morebitne potrebe madžarskih finančnih institucij po eurski likvidnosti zaradi pandemije. Ker so zamenjave prispevale k zmanjšanju potencialnega tveganja finančnih ranljivosti, je možno, da so v obravnavanem obdobju vplivale tudi na gibanje deviznega tečaja.

V referenčnem obdobju od maja 2021 do aprila 2022 so bile madžarske dolgoročne obrestne mere v povprečju na ravni 4,1% in so bile torej nad 2,6-odstotno referenčno vrednostjo, kolikor znaša konvergenčni kriterij obrestnih mer. Dolgoročne obrestne mere na Madžarskem se že od leta 2012 znižujejo, in sicer je 12-mesečna povprečna vrednost padla z okrog 8% na okrog 4%.

Če naj Madžarska vzpostavi okolje, ki bo prispevalo k vzdržni konvergenci, bodo potrebne k stabilnosti usmerjene ekonomske politike in široko zastavljene strukturne reforme. Kar zadeva makroekonomska neravnovesja, Evropska komisija v poročilu o mehanizmu opozarjanja za leto 2022 Madžarske ni izbrala za poglobljeni pregled. Vendar pa je Evropska komisija 27. aprila 2022 v okviru splošnega režima pogojenosti za zaščito proračuna Unije madžarski vladi poslala pisno uradno obvestilo o razlogih za zaskrbljenost glede spoštovanja pravne države, kar bi lahko privedlo do začasne ustavitve ali zmanjšanja izplačila sredstev EU. Madžarska bi morala izvesti strukturne reforme, katerih cilj je izboljšati kakovost javnih institucij in uprave, ter izvajati ustrezne politike na trgu proizvodov. Za nadaljnjo krepitev zaupanja v finančni sistem bi morali pristojni nacionalni organi še naprej izboljševati svoje nadzorne prakse, in sicer med drugim z upoštevanjem veljavnih priporočil relevantnih mednarodnih in evropskih organov in s tesnim sodelovanjem z drugimi nacionalnimi nadzorniki iz držav članic EU v kolegijih nadzornikov.

Madžarska zakonodaja ni skladna z vsemi zahtevami glede neodvisnosti centralne banke, prepovedi denarnega financiranja, enotnega zapisa eura in pravne integracije v Eurosistem. Madžarska je država članica EU z odstopanjem in mora zato izpolniti vse zahteve glede prilagajanja po členu 131 Pogodbe.

4.5 Poljska

Aprila 2022 je 12-mesečna povprečna stopnja inflacije, merjene s HICP, na Poljskem znašala 7,0%, kar je precej nad 4,9-odstotno referenčno vrednostjo, kolikor znaša kriterij cenovne stabilnosti. Stopnja inflacije se bo po pričakovanjih v naslednjih mesecih postopno zviševala, k čemur bodo prispevali predvsem višje cene primarnih surovin, širjenje cenovnih pritiskov in dodatne zaostritve ozkih grl v dobavnih verigah zaradi rusko-ukrajinske vojne. V zadnjih desetih letih je stopnja inflacije nihala v razmeroma širokem razponu od –0,7% do 7,0%, medtem ko je bilo povprečje v tem obdobju zmerno, in sicer na ravni 1,7%. Kar zadeva prihodnje obdobje, obstajajo razlogi za zaskrbljenost glede vzdržnosti konvergence inflacije na Poljskem na dolgi rok. Ker sta BDP na prebivalca in raven cen na Poljskem še vedno nižja kot v euroobmočju, bo proces dohitevanja najverjetneje povzročil pozitivne razlike v inflaciji v primerjavi z euroobmočjem, razen če tega ne bo odtehtala apreciacija nominalnega tečaja. Proces dohitevanja mora biti podprt z ustreznimi politikami, da se preprečijo kopičenje pretiranih cenovnih pritiskov in makroekonomska neravnovesja.

Poljski javnofinančni saldo je bil leta 2021 precej pod 3-odstotno referenčno vrednostjo glede primanjkljaja in tudi stopnja javnega dolga je bila pod 60-odstotno referenčno vrednostjo. Poljska je od leta 2015 v preventivnem delu Pakta za stabilnost in rast. V obdobju do leta 2019 je izpolnjevala kriterij primanjkljaja, stopnja javnega dolga pa se je zmanjševala. V letu 2021 je proračunski saldo širše opredeljene države zabeležil primanjkljaj v višini 1,9% BDP. Vseeno pa naj bi se po letošnji pomladanski gospodarski napovedi Evropske komisije proračunski saldo leta 2022 izrazito poslabšal, primanjkljaj pa naj bi bil nad 3-odstotno referenčno vrednostjo zaradi stroškov pomoči ukrajinskim beguncem, višjih obrestnih odhodkov, začasnih ukrepov za ublažitev visoke inflacije v skupini energentov in hrane ter nižjih javnofinančnih prihodkov zaradi reforme davka na dohodek. Evropska komisija je maja 2022 ugotovila, da je preseganje referenčne vrednosti, ki ga načrtuje Poljska, izjemno, ne pa tudi začasno. Kljub temu je Komisija ob upoštevanju izjemno velike negotovosti, ki so jo povzročile dolgotrajne izredne makroekonomske in javnofinančne posledice pandemije COVID-19 ter ruska invazija na Ukrajino, predlagala, da se v tej fazi ne sproži nov postopek v zvezi s čezmernim primanjkljajem. Za leto 2020 je Evropska komisija junija 2021 ugotovila, da je bil javnofinančni primanjkljaj nad in ne blizu referenčne vrednosti 3% BDP, medtem ko je razmerje med javnim dolgom in BDP ostalo pod 60-odstotnim pragom. Kljub temu Komisija ni sprožila postopka v zvezi s čezmernim primanjkljajem, in sicer zaradi izjemnih okoliščin, ki jih je povzročila pandemija COVID-19. V letu 2021 je primanjkljaj upadel, ker se je iztekla večina interventnih ukrepov, zato se je razmerje med javnim dolgom in BDP znižalo na 53,8%. Obenem se bo delež javnega dolga predvidoma izrazito izboljšal in ostal pod 60-odstotno referenčno vrednostjo. Iz zadnje ocene Evropske komisije o javnofinančni vzdržnosti je razvidno, da se Poljska sooča s srednje velikim tveganjem glede vzdržnosti javnega dolga v srednjeročnem in dolgoročnem obdobju zaradi proračunskih pritiskov, ki izhajajo iz staranja prebivalstva in neugodnega začetnega proračunskega položaja. Medtem ko bi javnofinančna politika morala ostati agilna pri odzivanju na spreminjajoče se pandemične razmere in ob sedanjih geopolitičnih razmerah, pa so učinkoviti in ciljno usmerjeni ukrepi ter preudarna in rasti prijazna javnofinančna politika ključnega pomena pri varovanju zdravih javnih financ v prihodnje.

V dveletnem referenčnem obdobju od 26. maja 2020 do 25. maja 2022 poljski zlot ni sodeloval v ERM II, ampak je zanj veljal režim prilagodljivega tečaja. Tečaj poljskega zlota do eura je bil v referenčnem obdobju v povprečju razmeroma zelo volatilen. Na dan 25. maja 2022 je bil na ravni 4,6210 zlota za 1 euro, tj. 2,1% nižji od povprečne ravni v maju 2020. Konec marca 2022 je centralna banka Narodowy Bank Polski sklenila linijo valutnih zamenjav z ECB, v okviru katere si je lahko izposodila največ 10 milijardi EUR v zameno za zlote, da bi zadovoljila morebitne potrebe poljskega finančnega sistema po eurski likvidnosti. Ker so zamenjave prispevale k zmanjšanju potencialnega tveganja finančnih ranljivosti, je možno, da so vplivale tudi na gibanje deviznega tečaja na koncu obravnavanega obdobja.

V referenčnem obdobju od maja 2021 do aprila 2022 so bile poljske dolgoročne obrestne mere v povprečju na ravni 3,0% in so bile torej nad 2,6-odstotno referenčno vrednostjo, kolikor znaša konvergenčni kriterij obrestnih mer. Dolgoročne obrestne mere na Poljskem se že od leta 2012 znižujejo, in sicer je 12-mesečna povprečna obrestna mera padla s približno 6% na 3%.

Če naj Poljska vzpostavi okolje, ki bo prispevalo k vzdržni konvergenci, bodo potrebne k stabilnosti usmerjene ekonomske politike, ciljno usmerjene strukturne reforme in ukrepi politik za varovanje finančne stabilnosti. Kar zadeva makroekonomska neravnovesja, Evropska komisija v poročilu o mehanizmu opozarjanja za leto 2022 Poljske ni izbrala za poglobljeni pregled. Nujno bi bilo treba ohraniti zdajšnje dobro finančno stanje bančnega sektorja, če naj ta ohrani zaupanje tujih vlagateljev in učinkovito prispeva h gospodarski rasti. To bi morale podpirati strukturne reforme, ki bodo natančno usmerjene v zmanjševanje trenj na trgu dela, v krepitev konkurence na trgih proizvodov ter v pospeševanje inovacij in modernizacije infrastrukture. Za nadaljnjo krepitev zaupanja v finančni sistem bi morali pristojni nacionalni organi še naprej izboljševati svoje nadzorne prakse, in sicer med drugim z upoštevanjem veljavnih priporočil relevantnih mednarodnih in evropskih organov in s tesnim sodelovanjem z drugimi nacionalnimi nadzorniki iz držav članic EU v kolegijih nadzornikov.

Poljska zakonodaja ni skladna z vsemi zahtevami glede neodvisnosti centralne banke, zaupnosti, prepovedi denarnega financiranja in pravne integracije v Eurosistem. Poljska je država članica EU z odstopanjem in mora zato izpolniti vse zahteve glede prilagajanja po členu 131 Pogodbe.

4.6 Romunija

Aprila 2022 je 12-mesečna povprečna stopnja inflacije, merjene s HICP, v Romuniji znašala 6,4%, kar je precej nad 4,9-odstotno referenčno vrednostjo, kolikor znaša kriterij cenovne stabilnosti. Stopnja inflacije se bo po pričakovanjih v naslednjih mesecih postopno zviševala, k čemur bodo prispevali predvsem višje cene primarnih surovin, širjenje cenovnih pritiskov in dodatne zaostritve ozkih grl v dobavnih verigah zaradi rusko-ukrajinske vojne. V zadnjih desetih letih je stopnja inflacije nihala v razmeroma širokem razponu od –1,7% do 6,4%, pri čemer je bilo povprečje v tem obdobju zmerno, in sicer na ravni 2,2%. Kar zadeva prihodnje obdobje, obstajajo razlogi za zaskrbljenost glede vzdržnosti konvergence inflacije v Romuniji na dolgi rok. Ker sta BDP na prebivalca in raven cen v Romuniji še vedno nižja kot v euroobmočju, bo proces dohitevanja najverjetneje povzročil pozitivne razlike v inflaciji v primerjavi z euroobmočjem, razen če tega ne bo odtehtala apreciacija nominalnega tečaja. Proces dohitevanja mora biti podprt z ustreznimi politikami, da se prepreči kopičenje pretiranih cenovnih pritiskov in zmanjšajo makroekonomska neravnovesja.

Medtem ko je bila v letu 2021 stopnja primanjkljaja v Romuniji precej nad 3-odstotno referenčno vrednostjo, je bil postopek v zvezi s čezmernim primanjkljajem, ki je bil sprožen aprila 2020, začasno prekinjen. Romunija je od aprila 2020 v postopku v zvezi s čezmernim primanjkljajem, ker je njen javnofinančni položaj leta 2019 presegel 3-odstotno referenčno vrednost. Skupni primanjkljaj je leta 2021 znašal 7,1% BDP in je bil tako boljši od priporočene ciljne ravni, zahtevan fiskalni napor pa je bil dosežen. Zato je postopek v zvezi s čezmernim primanjkljajem začasno prekinjen. Po letošnji pomladanski gospodarski napovedi Evropske komisije ciljne ravni v obdobju 2022–2024 predvidoma ne bodo dosežene, razen če se bodo politike spremenile, kar kaže na nujnost srednjeročne strategije konsolidacije in ustreznih korektivnih ukrepov. Stopnja javnega dolga je sicer pod pragom 60% BDP, vendar se od leta 2019 zvišuje. Zadnja ocena Evropske komisije o javnofinančni vzdržnosti kaže na nizko tveganje glede vzdržnosti v kratkoročnem obdobju, veliko tveganje glede vzdržnosti v srednjeročnem obdobju in srednje veliko tveganje glede vzdržnosti v dolgoročnem obdobju, ker se mora Romunija soočiti z izzivi staranja prebivalstva. Medtem ko bi javnofinančna politika morala ostati agilna pri odzivanju na spreminjajoče se pandemične razmere in ob sedanjih geopolitičnih razmerah, pa so učinkoviti in ciljno usmerjeni ukrepi ter preudarna in rasti prijazna javnofinančna politika, skladna z določbami Pakta za stabilnost in rast, ključnega pomena pri ohranjanju vzdržnosti javnih financ v srednjeročnem obdobju.

V referenčnem obdobju od 26. maja 2020 do 25. maja 2022 romunski lev ni sodeloval v ERM II, pač pa je zanj veljal režim prilagodljivega deviznega tečaja, ki vključuje uravnavano drsenje tečaja. Tečaj romunskega leva je v referenčnem obdobju v povprečju izkazoval zelo nizko stopnjo volatilnosti. Na dan 25. maja 2022 je bil tečaj na ravni 4,9416 leva za 1 euro, tj. 2,2% nižji od povprečne ravni v maju 2020. Junija 2020 je centralna banka Banca Naţională a României sklenila linijo repo poslov z ECB, v okviru katere si je lahko izposodila največ 4,5 milijarde EUR v zameno za zavarovanje v obliki visokokakovostnega finančnega premoženja v eurih, da bi zadovoljila morebitne potrebe romunskih finančnih institucij po eurski likvidnosti zaradi pandemije. Ker so zamenjave prispevale k zmanjšanju potencialnega tveganja finančnih ranljivosti, je možno, da so v obravnavanem obdobju vplivale tudi na gibanje deviznega tečaja.

V referenčnem obdobju od maja 2021 do aprila 2022 so bile romunske dolgoročne obrestne mere v povprečju na ravni 4,7% in so bile torej precej nad 2,6-odstotno referenčno vrednostjo, kolikor znaša konvergenčni kriterij obrestnih mer. Dolgoročne obrestne mere v Romuniji se že od leta 2012 znižujejo, in sicer je 12-mesečna povprečna vrednost padla z dobrih 7% na okrog 4,5%.

Če naj Romunija vzpostavi okolje, ki bo prispevalo k vzdržni konvergenci, bodo potrebne k stabilnosti usmerjene ekonomske politike in široko zastavljene strukturne reforme. Kar zadeva makroekonomska neravnovesja, je Evropska komisija v poročilu o mehanizmu opozarjanja za leto 2022 Romunijo izbrala za poglobljeni pregled in izpostavila vprašanja, povezana z zunanjo pozicijo in stroškovno konkurenčnostjo Romunije. Čeprav je Romunija od začetka prejšnjega desetletja dobro napredovala pri izpolnjevanju pogojev za ekonomsko konvergenco, še vedno obstajajo razlogi za zaskrbljenost glede nizkih ravni produktivnosti. Sposobnost romunskega gospodarstva za rast še naprej ovirata razmeroma nizka kakovost institucij in gospodarskega upravljanja ter šibko poslovno okolje. Hkrati učinkovito črpanja sredstev EU ostaja ključno za spodbujanje gospodarske rasti v srednjeročnem obdobju in za usmerjanje gospodarstva v prihodnjem zelenem in digitalnem prehodu. Potrebna so tudi reformna prizadevanja, katerih cilj je boj proti korupciji, izboljšanje konkurence in povečanje predvidljivosti davčnega, pravosodnega, regulatornega in upravnega sistema države. Za nadaljnjo krepitev zaupanja v finančni sistem bi morali pristojni nacionalni organi še naprej izboljševati svoje nadzorne prakse, in sicer med drugim z upoštevanjem veljavnih priporočil relevantnih mednarodnih in evropskih organov in s tesnim sodelovanjem z drugimi nacionalnimi nadzorniki iz držav članic EU v kolegijih nadzornikov.

Romunska zakonodaja ni skladna z vsemi zahtevami glede neodvisnosti centralne banke, prepovedi denarnega financiranja in pravne integracije v Eurosistem. Romunija je država članica EU z odstopanjem in mora zato izpolniti vse zahteve glede prilagajanja po členu 131 Pogodbe.

4.7 Švedska

Aprila 2022 je 12-mesečna povprečna stopnja inflacije, merjene s HICP, na Švedskem znašala 3,7%, kar je precej pod 4,9-odstotno referenčno vrednostjo, kolikor znaša kriterij cenovne stabilnosti. Stopnja inflacije se bo po pričakovanjih v naslednjih mesecih postopno zviševala, k čemur bodo prispevali predvsem višje cene primarnih surovin, širjenje cenovnih pritiskov in dodatne zaostritve ozkih grl v dobavnih verigah zaradi rusko-ukrajinske vojne. V zadnjih desetih letih je stopnja inflacije nihala v razponu od 0,2% do 3,7%, pri čemer je bilo povprečje v tem obdobju umirjeno, in sicer na ravni 1,2%. Švedski BDP na prebivalca že presega raven v euroobmočju kot celoti, zato se država ne sooča z izzivi, povezanimi s procesom dohitevanja. V prihodnjem obdobju bi morala denarna politika in k stabilnosti usmerjen institucionalni okvir še naprej podpirati doseganje cenovne stabilnosti na Švedskem.

V letu 2021 je bil švedski javnofinančni primanjkljaj precej pod 3-odstotno referenčno vrednostjo in tudi razmerje med javnim dolgom in BDP je bilo precej pod 60-odstotno referenčno vrednostjo. Švedska ni bila nikoli v postopku v zvezi s čezmernim primanjkljajem. Letošnja pomladanska gospodarska napoved Evropske komisije kaže na skladnost z zahtevami Pakta za stabilnost in rast. Iz zadnje ocene Evropske komisije o javnofinančni vzdržnosti je razvidno, da se Švedska v srednjeročnem in dolgoročnem obdobju sooča z nizkim tveganjem. Medtem ko bi javnofinančna politika morala ostati agilna pri odzivanju na spreminjajoče se pandemične razmere in ob sedanjih geopolitičnih razmerah, pa bodo učinkoviti in ciljno usmerjeni ukrepi ter nadaljnje izpolnjevanje srednjeročnega proračunskega cilja v naslednjih letih zagotovili, da se bodo dobri rezultati Švedske pri ohranjanju zdravih javnih financ še okrepili.

V dveletnem referenčnem obdobju od 26. maja 2020 do 25. maja 2022 švedska krona ni sodelovala v ERM II, ampak je zanjo veljal režim prilagodljivega tečaja. Tečaj švedske krone do eura je bil v dvoletnem obdobju v povprečju razmeroma zelo volatilen. Na dan 25. maja 2022 je bil tečaj na ravni 10,5419 krone za 1 euro, tj. 0,5% višji od povprečne ravni v maju 2020. V referenčnem obdobju je veljal dogovor o valutnih zamenjavah, ki ga je centralna banka Sveriges riksbank sklenila z ECB za izposojanje največ 10 milijard EUR v zameno za švedske krone. Dogovor velja od 20. decembra 2007, njegov namen pa je omogočiti nemoteno delovanje delovanje finančnih trgov in jim po potrebi zagotoviti likvidnost v eurih. Ker je dogovor prispeval k zmanjšanju potencialnega tveganja finančnih ranljivosti, je možno, da je v obravnavanem obdobju vplival tudi na tečaj švedske krone do eura.

V referenčnem obdobju od maja 2021 do aprila 2022 so bile švedske dolgoročne obrestne mere v povprečju na ravni 0,4% in so torej ostale precej pod 2,6-odstotno referenčno vrednostjo, kolikor znaša konvergenčni kriterij obrestnih mer. Dolgoročne obrestne mere na Švedskem se že od leta 2012 znižujejo, in sicer je 12-mesečna povprečna vrednost padla z okrog 2% na okrog 0,5%.

Če naj Švedska ohrani okolje, ki bo prispevalo k vzdržni konvergenci, bodo še naprej potrebne k stabilnosti usmerjene ekonomske politike, ciljne strukturne reforme in ukrepi za varovanje finančne stabilnosti. Čeprav je pandemija precej prizadela realno gospodarstvo, so se cene stanovanjskih nepremičnin na Švedskem od pomladi 2020 strmo zviševale predvsem zaradi povečanega povpraševanja. Videti je, da porast cen precej odstopa od preteklih temeljnih gospodarskih dejavnikov, kot so hipotekarne obrestne mere ali razpoložljivi dohodek gospodinjstev. Evropska komisija je v poročilu o mehanizmu opozarjanja za leto 2022 Švedsko izbrala za poglobljeni pregled, predvsem zaradi makroekonomskih neravnovesij, ki izhajajo iz stanovanjskega trga. Za nadaljnjo krepitev zaupanja v finančni sistem bi morali pristojni nacionalni organi še naprej izboljševati svoje nadzorne prakse, in sicer med drugim z upoštevanjem veljavnih priporočil relevantnih mednarodnih in evropskih organov in s tesnim sodelovanjem z drugimi nacionalnimi nadzorniki iz držav članic EU v kolegijih nadzornikov.

Švedska zakonodaja ni skladna z vsemi zahtevami glede neodvisnosti centralne banke, prepovedi denarnega financiranja in pravne integracije v Eurosistem. Švedska je država članica EU z odstopanjem in mora zato izpolniti vse zahteve glede prilagajanja po členu 131 Pogodbe. Švedska je po Pogodbi dolžna sprejeti nacionalno zakonodajo z namenom integracije v Eurosistem vse od 1. junija 1998 dalje. Švedski organi doslej niso sprejeli nobenih zakonodajnih ukrepov, da bi odpravili neskladja, opisana v tem in prejšnjih poročilih.

© Evropska centralna banka, 2022

Poštni naslov 60640 Frankfurt na Majni, Nemčija
Telefon +49 69 1344 0
Spletno mesto www.ecb.europa.eu

Vse pravice so pridržane. Razmnoževanje v izobraževalne in nekomercialne namene je dovoljeno pod pogojem, da je naveden vir.

Presečni datum za podatke v tem poročilu je 25. maj 2022.

Za terminologijo in kratice glej glosar ECB.

HTML ISBN 978-92-899-5215-6, ISSN 1725-9673, doi:10.2866/06220, QB-AD-22-001-SL-Q

Konvencije v tabelah

» - « podatki ne obstajajo/podatki niso relevantni
» . « podatki še niso na voljo


  1. Ob sklenitvi Maastrichtske pogodbe leta 1992 je bila Danski odobrena določba o izvzetju oz. »možnost zavrnitve«, v skladu s katero ji ni treba sodelovati v tretji fazi EMU in uvesti eura.

  2. Razen če ni navedeno drugače, se v tem poročilu izraz »Pogodba« vedno nanaša na Pogodbo o delovanju Evropske unije, navedbe številk členov pa upoštevajo oštevilčenje, ki velja od 1. decembra 2009. Razen če ni navedeno drugače, se v tem poročilu izraz »Pogodbi« vedno nanaša na Pogodbo o delovanju Evropske unije in Pogodbo o Evropski uniji. Glej tudi pojasnilo o teh izrazih v spletnem glosarju ECB.

  3. To je datum, ko je ECB prevzela naloge, ki so nanjo prenesene z Uredbo Sveta (EU) št. 1024/2013 z dne 15. oktobra 2013 o prenosu posebnih nalog, ki se nanašajo na politike bonitetnega nadzora kreditnih institucij, na Evropsko centralno banko (UL L 287, 29. 10. 2013, str. 63). Glej člen 33(2) te uredbe.

  4. Glej uvodno izjavo 10 Uredbe (EU) št. 468/2014 Evropske centralne banke z dne 16. aprila 2014 o vzpostavitvi okvira za sodelovanje znotraj enotnega mehanizma nadzora med Evropsko centralno banko in pristojnimi nacionalnimi organi ter z imenovanimi nacionalnimi organi (okvirna uredba o EMN) (ECB/2014/17) (UL L 141, 14. 5. 2014, str. 1).

  5. Glej Sklep Evropske centralne banke (EU) 2020/1015 z dne 24. junija 2020 o vzpostavitvi tesnega sodelovanja med Evropsko centralno banko in centralno banko Българска народна банка (Bolgarska narodna banka) (ECB/2020/30) (UL L 224I, 13. 7. 2020, str. 1) ter Sklep Evropske centralne banke (EU) 2020/1016 z dne 24. junija 2020 o vzpostavitvi tesnega sodelovanja med Evropsko centralno banko in centralno banko Hrvatska narodna banka (ECB/2020/31) (UL L 224I, 13. 7. 2020, str. 4). Hkrati je začel veljati tudi sporazum o vključitvi bolgarskega leva in hrvaške kune v ERM II.

  6. Glej Letno poročilo ECB o nadzornih dejavnostih 2020, zlasti razdelek 4.1 »Širitev EMN s tesnim sodelovanjem«.

  7. Evropska komisija, Poročilo o mehanizmu opozarjanja za leto 2022 (COM(2021) 741 final).

  8. Treba je omeniti, da so se na koncept »osamelca« sklicevala že prejšnja konvergenčna poročila ECB ter konvergenčna poročila, ki jih je pripravil EMI. V skladu s temi poročili se država članica obravnava kot »osamelec«, če sta izpolnjena dva pogoja: prvič, 12-mesečna povprečna stopnja inflacije v tej državi je precej pod primerljivo stopnjo v drugih državah članicah, in drugič, na cenovna gibanja močno vplivajo izredni dejavniki. Ugotavljanje osamelcev ne poteka mehanično. Uporabljeni pristop je bil uveden zato, da bi se ustrezno obravnavala precejšnja izkrivljanja inflacijskih gibanj, do katerih lahko pride v posameznih državah.

  9. Uredba Sveta (ES) št. 1467/97 z dne 7. julija 1997 o pospešitvi in razjasnitvi izvajanja postopka v zvezi s čezmernim primanjkljajem (UL L 209, 2. 8. 1997, str. 6).

  10. Uredba Sveta (EU) št. 1177/2011 z dne 8. novembra 2011 o spremembi Uredbe (ES) št. 1467/97 o pospešitvi in razjasnitvi izvajanja postopka v zvezi s čezmernim primanjkljajem (UL L 306, 23. 11. 2011, str. 33).

  11. Pogodba se uporablja tudi v državah članicah z odstopanjem, ki so jo ratificirale, in sicer od datuma začetka učinkovanja sklepa o odpravi navedenega odstopanja, razen če zadevna pogodbenica ne izrazi namere, da bodo zanjo že prej zavezujoče vse ali nekatere določbe pogodbe.

  12. Uredba Sveta (ES) št. 1466/97 z dne 7. julija 1997 o okrepitvi nadzora nad proračunskim stanjem ter o nadzoru in usklajevanju gospodarskih politik (UL L 209, 2. 8. 1997, str. 1).

  13. Direktiva Sveta 2011/85/EU z dne 8. novembra 2011 o zahtevah v zvezi s proračunskimi okviri držav članic (UL L 306, 23. 11. 2011, str. 41).

  14. Glej uvodno izjavo 2 Uredbe (EU) št. 1176/2011 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. novembra 2011 o preprečevanju in odpravljanju makroekonomskih neravnotežij (UL L 306, 23. 11. 2011, str. 25).

  15. Glej člen 4(4) Uredbe (EU) št. 1176/2011.

  16. Glej uvodno izjavo 17 Uredbe (EU) št. 1176/2011.

  17. Mnenji CON/2010/37 in CON/2010/91. Vsa mnenja ECB so dostopna na spletni strani EUR-Lex.

  18. Odločba Sveta 98/317/ES z dne 3. maja 1998 v skladu s členom 109j(4) Pogodbe (UL L 139, 11. 5. 1998, str. 30). Opomba: Naslov Odločbe 98/317/ES se sklicuje na Pogodbo o ustanovitvi Evropske skupnosti (pred preštevilčenjem členov te pogodbe v skladu s členom 12 Amsterdamske pogodbe); ta določba je bila razveljavljena z Lizbonsko pogodbo.

  19. Akt o pogojih pristopa Češke republike, Republike Estonije, Republike Cipra, Republike Latvije, Republike Litve, Republike Madžarske, Republike Malte, Republike Poljske, Republike Slovenije in Slovaške republike in prilagoditvah Pogodb, na katerih temelji Evropska unija (UL L 236, 23. 9. 2003, str. 33).

  20. Za Bolgarijo in Romunijo glej člen 5 Akta o pogojih pristopa Republike Bolgarije in Romunije in prilagoditvah Pogodb, na katerih temelji Evropska unija (UL L 157, 21. 6. 2005, str. 203). Za Hrvaško glej člen 5 Akta o pogojih pristopa Republike Hrvaške in prilagoditvah Pogodbe o Evropski uniji, Pogodbe o delovanju Evropske unije in Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti za atomsko energijo (UL L 112, 24. 4. 2012, str. 21).

  21. Natančneje, konvergenčnih poročil ECB iz junija 2020 (o Bolgariji, Češki, Hrvaški, Madžarski, Poljski, Romuniji in Švedski), maja 2018 (o Bolgariji, Češki, Hrvaški, Madžarski, Poljski, Romuniji in Švedski), junija 2016 (o Bolgariji, Češki, Hrvaški, Madžarski, Poljski, Romuniji in Švedski), junija 2014 (o Bolgariji, Češki, Hrvaški, Litvi, Madžarski, Poljski, Romuniji in Švedski), junija 2013 (o Latviji), maja 2012 (o Bolgariji, Češki, Latviji, Litvi, Madžarski, Poljski, Romuniji in Švedski), maja 2010 (o Bolgariji, Češki, Estoniji, Latviji, Litvi, Madžarski, Poljski, Romuniji in Švedski), maja 2008 (o Bolgariji, Češki, Estoniji, Latviji, Litvi, Madžarski, Poljski, Romuniji, Slovaški in Švedski), maja 2007 (o Cipru in Malti), decembra 2006 (o Češki, Estoniji, Cipru, Latviji, Madžarski, Malti, Poljski, Slovaški in Švedski), maja 2006 (o Litvi in Sloveniji), oktobra 2004 (o Češki, Estoniji, Cipru, Latviji, Litvi, Madžarski, Malti, Poljski, Sloveniji, Slovaški in Švedski), maja 2002 (o Švedski) in aprila 2000 (o Grčiji in Švedski) ter Konvergenčnega poročila EMI iz marca 1998.

  22. Kar zadeva naloge in pooblastila, ki so bili delno preneseni na ECB, nacionalna zakonodaja ne sme posegati v naloge in pooblastila, prenesene na ECB. Glej Mnenje CON/2020/15.

  23. Glej med drugim sodbo v zadevi Komisija Evropskih skupnosti proti Francoski republiki, C-265/95, EU:C:1997:595.

  24. UL L 189, 3. 7. 1998, str. 42.

  25. To velja tudi za ureditev zaupnosti v ESCB; glej razdelek 2.1.4 tega konvergenčnega poročila.

  26. Mnenje CON/2011/104.

  27. Glej odstavek 2.3 Mnenja CON/2019/15 in sodbo v zadevi Komisija proti Evropski centralni banki, C-11/00, EU:C:2003:395, točke 134 do 136.

  28. Mnenje CON/2019/23.

  29. Glej odstavek 2.2 Mnenja CON/2011/104 in odstavek 3.2.2 Mnenja CON/2017/34.

  30. Glej odstavek 2.2 Mnenja CON/2021/35.

  31. Mnenje CON/2010/31.

  32. Mnenje CON/2009/93.

  33. Mnenje CON/2010/94.

  34. Mnenje CON/2016/33.

  35. Mnenji CON/2014/25 in CON/2015/57.

  36. Mnenje CON/2018/17.

  37. Glej sodbo v zadevi LR Ģenerālprokuratūra, C-3/20, ECLI:EU:C:2021:969, točka 43.

  38. Glej sodbo v zadevi Rimšēvičs proti Latviji, C-202/18, EU:C:2019:139, točka 76.

  39. Glej sodbo v zadevi Rimšēvičs proti Latviji, C-202/18, EU:C:2019:139, točka 52, in Mnenje CON/2011/9.

  40. Glej na primer mnenja CON/2010/56, CON/2010/80, CON/2011/104, CON/2011/106 in CON/2021/9.

  41. Mnenje CON/2018/23.

  42. Mnenje CON/2012/89.

  43. Mnenja CON/2018/17, CON/2019/19 in CON/2019/36.

  44. Mnenje CON/2018/53.

  45. Glej Mnenje CON/2019/36 in sklepne predloge generalne pravobranilke Juliane Kokott v zadevi Rimšēvičs proti Latviji, C-202/18, EU:C:2018:1030, točka 77.

  46. Glej sodbo v zadevi Rimšēvičs proti Latviji, C-202/18, EU:C:2019:139, točka 96.

  47. Mnenja CON/2004/35, CON/2005/26, CON/2006/32, CON/2006/44, CON/2007/6, CON/2019/19 in CON/2019/24.

  48. Glej sodbo v zadevi Rimšēvičs proti Latviji, C-202/18, EU:C:2019:139, točka 76.

  49. Pri tem lahko države članice same določijo pogoje, ki morajo biti izpolnjeni za imenovanje članov organov odločanja njihovih NCB, pod pogojem, da ti pogoji niso v nasprotju z značilnostmi neodvisnosti centralnih bank, ki izhajajo iz Pogodb. Glej mnenja CON/2018/23, CON/2020/19 in CON/2021/9.

  50. Mnenje CON/2021/7.

  51. Mnenja CON/2014/24, CON/2014/27, CON/2014/56 in CON/2017/17.

  52. Člen 30.4 Statuta se uporablja samo v okviru Eurosistema.

  53. Člen 33.2 Statuta se uporablja samo v okviru Eurosistema.

  54. Mnenja CON/2016/55, CON/2020/11 in CON/2020/13.

  55. Mnenje CON/2020/13.

  56. Mnenje CON/2018/17.

  57. UL L 115, 16. 5. 2000, str. 1.

  58. Sklep ECB/2010/26 z dne 13. decembra 2010 o povečanju kapitala Evropske centralne banke (UL L 11, 15. 1. 2011, str. 53).

  59. Glavna razvojna mnenja ECB na tem področju so: mnenja CON/2002/16, CON/2003/22, CON/2003/27, CON/2004/1, CON/2006/38, CON/2006/47, CON/2007/8, CON/2008/13, CON/2008/68 in CON/2009/32.

  60. Mnenje CON/2019/12.

  61. Mnenje CON/2019/19.

  62. O dejavnostih neodvisnih zunanjih revizorjev NCB glej člen 27.1 Statuta.

  63. Mnenja CON/2011/9, CON/2011/53, CON/2015/57 in CON/2018/17.

  64. Mnenja CON/2015/8, CON/2015/57, CON/2016/24, CON/2016/59 in CON/2018/17.

  65. Mnenji CON/2017/17 in CON/2018/17.

  66. Mnenji CON/2009/85 in CON/2017/17.

  67. Mnenji CON/2009/26 in CON/2013/15.

  68. Mnenji CON/2009/59 in CON/2009/63.

  69. Mnenja CON/2009/53, CON/2009/83 in CON/2019/21.

  70. Mnenja CON/2009/26, CON/2012/69 in CON/2020/13.

  71. Mnenje CON/2021/7.

  72. Mnenje CON/2019/19.

  73. Mnenja CON/2008/9, CON/2008/10 in CON/2012/89.

  74. Mnenje CON/2019/19.

  75. Mnenja CON/2010/42, CON/2010/51, CON/2010/56, CON/2010/69, CON/2010/80, CON/2011/104, CON/2011/106, CON/2012/6, CON/2012/86 in CON/2014/7.

  76. Mnenje CON/2014/38.

  77. Mnenje CON/2021/16.

  78. Mnenji CON/2015/8 in CON/2015/57.

  79. UL L 332, 31. 12. 1993, str. 1. Člena 104 in 104b(1) Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti sta sedaj člena 123 in 125(1) Pogodbe o delovanju Evropske unije.

  80. Glej opombo 13 v Konvergenčnem poročilu 2008, ki vsebuje seznam razvojnih mnenj EMI/ECB na tem področju, ki so bila sprejeta med majem 1995 in marcem 2008.

  81. Uvodna izjava 14 in člen 7 Uredbe (ES) št. 3603/93. Glej na primer mnenja CON/2016/21, CON/2017/4, CON/2020/37 in CON/2021/23.

  82. Glej Mnenje CON/2021/39.

  83. Taka ocena morda ni potrebna, če naloga, ki naj bi se prenesla na NCB, zgolj dopolnjuje obstoječo funkcijo te NCB in se ne šteje za resnično novo nalogo.

  84. Glej na primer Mnenje CON/2016/54.

  85. Mnenja CON/2011/30, CON/2015/36, CON/2015/46 in CON/2021/29.

  86. Glej na primer Mnenje CON/2015/22.

  87. V zvezi z nekaterimi posebnimi primeri glej razdelek z naslovom »Finančna podpora za sklade ali finančne ureditve za reševanje in sisteme zavarovanja vlog ali odškodninske sheme za vlagatelje«.

  88. Mnenja CON/2015/36, CON/2015/46, CON/2016/49, CON/2016/57 in CON/2018/57.

  89. Mnenje CON/2015/12.

  90. Mnenje CON/2016/45.

  91. Mnenje CON/2016/54.

  92. Mnenje CON/2017/19.

  93. Mnenje CON/2017/32.

  94. Mnenje CON/2018/43.

  95. Mnenje CON/2021/29.

  96. Mnenji CON/2020/2 in CON/2021/35.

  97. Mnenje CON/2021/9.

  98. Mnenja CON/2007/29, CON/2016/31, CON/2017/3 in CON/2017/12.

  99. Mnenje CON/2019/27.

  100. Mnenje CON/2015/45.

  101. Mnenje CON/2016/31.

  102. Mnenja CON/2015/54, CON/2016/34 in CON/2017/3.

  103. Mnenje CON/2019/07.

  104. Mnenje CON/2019/02.

  105. Mnenje CON/2017/52.

  106. Mnenji CON/2018/2 in CON/2018/5.

  107. Mnenji CON/2016/38 in CON/2020/23.

  108. Mnenje CON/2021/34.

  109. Mnenje CON/2021/34.

  110. Mnenje CON/2017/2.

  111. Mnenje CON/2021/9. To je podrobneje opredeljeno v razdelku z naslovom »Finančna podpora za sklade ali finančne ureditve za reševanje in sisteme zavarovanja vlog ali odškodninske sheme za vlagatelje«.

  112. Mnenje CON/2016/42.

  113. Mnenje CON/2012/4.

  114. Mnenji CON/2011/91 in CON/2011/99.

  115. Mnenji CON/2009/59 in CON/2009/63.

  116. Mnenje CON/2013/56.

  117. Mnenje CON/2015/22.

  118. Mnenji CON/2019/20 in CON/2021/7.

  119. Mnenje CON/2013/5.

  120. Mnenja CON/2012/50, CON/2012/64 in CON/2012/71.

  121. Mnenje CON/2012/4, opomba 42, ki se sklicuje na nadaljnja pomembna mnenja na tem področju. Glej tudi mnenji CON/2016/55 in CON/2017/1.

  122. Mnenji CON/2020/24 in CON/2021/17.

  123. Mnenja CON/2015/22, CON/2016/28 in CON/2019/16.

  124. Mnenja CON/2011/103, CON/2012/99, CON/2015/3 in CON/2015/22.

  125. Mnenja CON/2015/33, CON/2015/35 in CON/2016/60.

  126. Uvodna izjava 27 Direktive 2014/49/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. aprila 2014 o sistemih jamstva za vloge (UL L 173, 12. 6. 2014, str. 149).

  127. Uvodna izjava 23 Direktive 97/9/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 3. marca 1997 o odškodninskih shemah za vlagatelje (UL L 84, 26. 3. 1997, str. 22).

  128. Mnenji CON/2020/24 in CON/2021/17.

  129. Mnenji CON/2011/83 in CON/2015/52.

  130. Mnenje CON/2011/84.

  131. Člen 4 Uredbe (ES) št. 3603/93 in Mnenje CON/2013/2.

  132. Člen 5 Uredbe (ES) št. 3603/93.

  133. Člen 6 Uredbe (ES) št. 3603/93.

  134. Mnenje CON/2013/3.

  135. Mnenja CON/2009/23, CON/2009/67 in CON/2012/9.

  136. Glej med drugim mnenja CON/2010/54, CON/2010/55 in CON/2013/62.

  137. Mnenje CON/2012/9.

  138. V zvezi s tem glej sodbo v zadevi Smaranda Bara in drugi proti Casa Naţională de Asigurări de Sănătate in drugi, C-201/14, EU:C:2015:638, točka 22, ter sodbo v zadevi Peter Gauweiler in drugi proti Deutscher Bundestag, C-62/14, EU:C:2015:400, točka 100.

  139. Uredba Sveta (ES) št. 3604/93 z dne 13. decembra 1993 o opredelitvi pojmov za uporabo prepovedi privilegiranega dostopa iz člena 104a Pogodbe [o ustanovitvi Evropske skupnosti] (UL L 332, 31. 12. 1993, str. 4). Člen 104a Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti je zdaj člen 124 Pogodbe.

  140. Člen 3(2) in uvodna izjava 10 Uredbe (ES) št. 3604/93.

  141. Sklepni predlogi generalnega pravobranilca Elmerja v zadevi Société civile immobilière Parodi proti Banque H. Albert de Bary et Cie., C-222/95, EU:C:1997:345, točka 24.

  142. Uredba (EU) št. 575/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o bonitetnih zahtevah za kreditne institucije in investicijska podjetja ter o spremembi Uredbe (EU) št. 648/2012 (UL L 176, 27. 6. 2013, str. 1) in Direktiva 2013/36/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o dostopu do dejavnosti kreditnih institucij in bonitetnem nadzoru kreditnih institucij in investicijskih podjetij, spremembi Direktive 2002/87/ES in razveljavitvi direktiv 2006/48/ES in 2006/49/ES (UL L 176, 27. 6. 2013, str. 338).

  143. Člen 4(1)(1) Uredbe (EU) št. 575/2013.

  144. Člen 8 Direktive 2013/36/EU.

  145. To podpirata člen 3(2) in uvodna izjava 9 Uredbe (ES) št. 3604/93.

  146. Smernica Evropske centralne banke (EU) 2015/510 z dne 19. decembra 2014 o izvajanju okvira denarne politike Eurosistema (Smernica o splošni dokumentaciji) (ECB/2014/60) (UL L 91, 2. 4. 2015, str. 3).

  147. Višje kot je postavljen znesek obveznih rezerv, manj sredstev bodo banke imele za posojanje, kar vodi do manjšega ustvarjanja denarja.

  148. Glej: člen 19 Statuta; Uredbo Sveta (ES) št. 2531/98 z dne 23. novembra 1998 o uporabi obveznih rezerv Evropske centralne banke (UL L 318, 27. 11. 1998, str. 1); Uredbo (ES) št. 1745/2003 Evropske centralne banke z dne 12. septembra 2003 o uporabi obveznih rezerv (ECB/2003/9) (UL L 250, 2. 10. 2003, str. 10) in Uredbo (EU) št. 1071/2013 Evropske centralne banke z dne 24. septembra 2013 o bilanci stanja sektorja denarnih finančnih institucij (ECB/2013/33) (UL L 297, 7. 11. 2013, str. 1).

  149. »Izjava Republike Latvije, Republike Madžarske in Republike Malte o črkovanju imena enotne valute v Pogodbah«, priložena Pogodbama, določa, da:»[n]e da bi to vplivalo na poenoteno črkovanje imena enotne valute Evropske unije v Pogodbah, kakor je odtisnjeno na bankovcih in kovancih, Latvija, Madžarska in Malta izjavljajo, da črkovanje imena enotne valute, vključno z njegovimi izpeljankami, ki se uporabljajo v latvijskem, madžarskem in malteškem besedilu pogodb, nikakor ne vpliva na veljavna pravila latvijskega, madžarskega in malteškega jezika«.

  150. UL L 139, 11. 5. 1998, str. 1.

  151. Mnenje CON/2012/87.

  152. Mnenje CON/2020/2.

  153. Mnenji CON/2010/30 in CON/2010/48.

  154. Glej zlasti člena 127 in 128 Pogodbe ter člene 3 do 6 in člen 16 Statuta.

  155. Prva alinea člena 127(2) Pogodbe.

  156. Mnenja CON/2012/105, CON/2013/90 in CON/2013/91.

  157. Na primer, nacionalni pravni predpisi, ki prenašajo Direktivo Sveta 2011/85/EU z dne 8. novembra 2011 o zahtevah v zvezi s proračunskimi okviri držav članic (UL L 306, 23. 11. 2011, str. 41). Glej mnenji CON/2013/90 in CON/2013/91.

  158. Mnenja CON/2009/99, CON/2011/79 in CON/2017/1.

  159. Mnenje CON/2010/8.

  160. Mnenje CON/2008/34.

  161. Tretja alinea člena 127(2) Pogodbe.

  162. Razen operativnih deviznih sredstev, ki jih vlade držav članic lahko obdržijo na podlagi člena 127(3) Pogodbe.

  163. Pri tem bi morala nacionalna zakonodaja zagotavljati skladnost z zahtevami za poročanje, ki so določene v zakonodaji Unije. Glej Mnenje CON/2020/29.

  164. Mnenje CON/2013/88.

  165. Mnenji CON/2015/5 in CON/2015/24.

  166. Člen 26 Statuta.

  167. Člen 27 Statuta.

  168. Člen 28 Statuta.

  169. Člen 30 Statuta.

  170. Člen 32 Statuta.

  171. Za namene tega poročila so devizni tečaji navedeni kot število enot nacionalne valute za euro. Tako znižanje deviznega tečaja pomeni apreciacijo valute do eura, medtem ko zvišanje deviznega tečaja pomeni depreciacijo valute do eura, pri čemer odstotne spremembe kažejo stopnjo apreciacije ali depreciacije valute.

  172. Poročilo je pripravljeno v skladu s členom 126(3) Pogodbe o delovanju Evropske unije ECB (COM(2022) 630 final).

  173. Evropska komisija, evropski semester 2022 – pomladanski sveženj (COM(2022) 600 final).

  174. Potencialni gospodarski učinek programa »EU naslednje generacije« je analiziran v publikaciji »The economic impact of Next Generation EU: a euro area perspective«, Occasional Paper Series, št. 291, ECB, april 2022.

  175. Merjenje kakovosti institucij ostaja zahtevno in zbuja številne polemike.
    Po eni strani imajo kazalniki na podlagi zaznavanja neko vrednost samo, če se primerjajo z drugimi kazalniki. Prednost anket na podlagi zaznavanja je njihova vseobsegajoča narava, medtem ko lahko bolj specifična merila dajejo zelo izkrivljene informacije. Čeprav je absolutna vrednost kazalnikov na podlagi zaznavanja lahko vprašljiva, pa so ti kazalniki zelo koristni pri primerjavah med državami, razen če je jasno, da obstaja sistematična pristranskost do ene ali več posameznih držav. Obenem so kazalniki, ki temeljijo samo na vsebini zakonodaje, ne pa tudi na natančnem poznavanju njenega dejanskega izvrševanja, lahko zavajajoči. Ker se pri nobenem institucionalnem modelu ne sme vnaprej predpostavljati, da je boljši, lahko ankete na podlagi zaznavanja preprečijo pojav pristranskosti pri merjenju, kadar se različni vidiki ekonomskega upravljanja merijo neposredno.
    Po drugi strani pa lahko ankete na podlagi zaznavanja privedejo tudi do izkrivljanja. Nanje lahko na primer močno vpliva nedavno obdobje ali slabo oblikovana vprašanja.
    Zaradi slabosti in primerjalnih prednosti institucionalnih kazalnikov, ki bodisi temeljijo na zaznavanju (npr. korupcija) bodisi so bolj objektivni (npr. konkurenčnost), grafa 3.8 in 3.9 prikazujeta obe vrsti kazalnikov.
    Kar zadeva države EU, se na področju analitičnih raziskav in oblikovanja politik šele v zadnjih nekaj letih pozornost namenja institucijam. Zato je na splošno še veliko možnosti za izboljšanje meritev. Pristopi, ki vključujejo primerjave med državami, k tako zapleteni temi, kot je kakovost institucij ali dobro gospodarsko upravljanje, so nujno nekoliko pomanjkljivi in jih je zato treba dopolniti z ocenami, ki so bolj specifične za posamezne države in dolgoročnejše. Obenem pa se zaradi težav pri merjenju ne sme zmanjševati ključni pomen omenjenih dejavnikov, ki določajo dolgoročno blaginjo, socialno pravičnost in dobro počutje.